Appeal allowed; first-instance judgment revoked for lack of required reasoning under ZUP/86 Art. 209(2).
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia revoked the first-instance judgment and remanded the case for a new proceeding. The appellant argued that the lower court failed to properly examine the tax authority's decision and did not address all objections regarding the calculation of the tax base. The court held that the first-instance decision violated mandatory procedural rules because it lacked the specific reasoning required by Article 209(2) of the Administrative Procedure Act 1986, which mandates a detailed explanation of facts, evidence, and legal grounds. Consequently, the appeal was granted, and the case was sent back to the original court to correct these procedural defects.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 209. člen ZUP/86; 74. člen ZUS: A first-instance administrative decision lacking the mandatory reasoning specified in Article 209(2) of the Administrative Procedure Act constitutes a fundamental procedural violation, entitling the appellant to have the decision revoked and the case remanded for a new trial.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 1128/97-20 z dne 14.9.1999, se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.
[JEDRO]
Po določbi 2. odstavka 209. člena ZUP/86 mora obrazložitev prvostopne odločbe v zadevah, kjer ni mogoča skrajšana obrazložitev, vsebovati kratko razložitev razlogov za uvedbo postopka, ugotovljeno dejansko stanje, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku. Če odločba nima takšne obrazložitve, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1128/97-20 z dne 14.9.1999) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59.
člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.5.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C. z dne 4.11.1996, s katero mu je bilo naloženo plačilo razlike pri obračunu prometnega davka komisijske prodaje rabljenih vozil za prvo in drugo trimesečje leta 1996 v znesku 3.609.008,00 SIT s pripadajočimi zamudnini obrestmi v znesku 309.926,00 SIT.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je sporna uporaba kriterijev pri določitvi davčne osnove, od katere je bila obračunana razlika pri obračunu prometnega davka od prometa rabljenih motornih vozil. Po določbah 16. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 75/96, v nadaljevanju ZPD) je v prometu rabljenih motornih vozil davčna osnova prodajna cena, če ustreza prometni vrednosti. Če pa ne ustreza, je davčna osnova prometna vrednost, ki jo ugotovi davčni organ v kraju sedeža oziroma stalnega prebivališča davčnega zavezanca. V obravnavani zadevi sta upravna organa svojo odločitev oprla na ugotovitve inšpekcijskega organa, ki je v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) uporabil katalog vrednosti rabljenih vozil, in sicer kriterije, določene s programom dela tožene stranke. Ker je katalog le strokovni pripomoček, bi tožnik lahko za vsak konkreten izračun začel postopek nasprotnega dokazovanja. Samo z izražanjem dvoma v njegovo verodostojnost in s pavšalnim nestrinjanjem z ugotovitvami inšpekcijskega organa iz zapisnika z dne 14.10.1996, pa ne more izpodbiti ugotovitev tožene stranke, čeprav iz navedenega zapisnika dejansko ni razvidno, kateri kriteriji so bili uporabljeni.
Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zatrjuje, da prvostopno sodišče ni pravilno preizkusilo odločbe tožene stranke, niti ni odgovorilo na vse tožbene ugovore glede ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi tožena stranka ni ravnala prav, ko je svojo odločitev oprla na kriterije, ki niso objavljeni, niti mu v upravnem postopku ni bilo pojasnjeno, kako so bili izvedeni konkretni izračuni.
Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje. Po določbah ZUP/86, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, mora pristojni organ obrazložiti odločitev, navedeno v izreku odločbe. Obrazložitev obsega kratko razložitev razlogov za uvedbo postopka, ugotovljeno dejansko stanje, razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v izreku (2. odstavek 209. člena ZUP/86). Prvostopna odločba takšne obrazložitve ne vsebuje, sklicuje se le na navedeni zapisnik in navaja, da so bili pri posameznih izračunih uporabljeni navedeni kriteriji. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni zapisnik ne more nadomestiti obrazložitve odločbe, pa tudi sicer ne vsebuje podrobnejše obrazložitve odločilnih razlogov za odločitev, da je tožnik v fakturah napačno prikazoval davčno osnovo.
Iz odločbe tožene stranke izhaja, da ta ni odpravila pomanjkljivosti prvostopne odločbe oziroma kršitev pravil postopka, ki so takšne narave, da bi lahko vplivale na rešitev zadeve. In kot utemeljeno ugovarja pritožnik, navedih napak tudi ni odpravilo sodišče prve stopnje, ki je sicer odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ni pa ga preizkusilo in raziskalo v okviru tožbenih navedb, kot to sodišču nalaga določba 1. odstavka 14. člena ZUS. Tako ima tudi izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po 16. členu ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.
Ker je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 74. člena ZUS, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.