Appeal dismissed; wartime prisoner status excluded from victim status under law at the time of decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 210/00-6 z dne 19.2.2002.

[JEDRO]

V času odločanja v upravnem postopku ni bilo zakonske podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vojnemu ujetniku - vojaku bivše jugoslovanske armade. Šele kasnejša novela ZZVN-G (Ur.l. RS, št. 110/2002 z dne 18.12.2002) je uzakonila možnost, da tudi te osebe pridobijo status žrtve vojnega nasilja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.6.2000. S to odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote Š./J. z dne 6.8.1997. Prvostopni organ je zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki ga je uveljavljal kot bivši vojak jugoslovanske vojske zajet od nemškega okupatorja in poslan v nemško vojaško ujetniško taborišče S. v kraju A. v Nemčiji.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo pogoje, ki jih določa Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja. Pritrdilo je ugotovitvam tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje zakonitih pogojev, ker je bil v tistem času, za katerega obdobje uveljavlja status žrtve vojnega nasilja v nemškem vojnem ujetništvu, kot vojaški ujetnik. To dejstvo izhaja iz obrazca prijave delovne knjižice z dne 25.12.1953 in tudi iz sodnega zapisnika pod št. 3/1. Prijava za izdajo delovne knjižice je javna listina, ki dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje in določa. Po določbah ZZVN, veljavnega v času odločanja, vojaški vojni ujetnik ne spada v kategorijo oseb, ki bi imele status žrtve vojnega nasilja.

Tožnik v pritožbi navaja, da je o zadevi že odločalo sodišče prve stopnje in s pravnomočno sodbo, opr. št. 2287/97 - 8 z dne 21.3.2000 odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Tožena stranka je ponovno zavrnila njegovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Navaja, da ni pravilno stališče, da vojni ujetniki niso osebe, ki jim gre status žrtve vojnega nasilja, ker je zanje veljal posebni režim. Prav ta režim je bil v taborišču neznosen in ni mogoče sprejeti trditve, da nad njim ni bilo izvajano vojno nasilje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in zato jih pritožbeno sodišče ponovno ne navaja. Dejstvo, da je bil tožnik vojni ujetnik ni sporno, kakor tudi ne, da je bil v času, ko uveljavlja status žrtve vojnega nasilja, v vojaškem ujetništvu v taborišču kot pripadnik armade Kraljevine Jugoslavije in zajet po njeni kapitulaciji. To izhaja tudi iz listin, ki so bile pravilno presojane. Odločitev temelji na predpisu, ki je veljal v času odločanja obeh upravnih organov, ta pa tedaj ni predvideval možnosti, da bi tudi vojaški vojni ujetniki, pripadniki bivše jugoslovanske vojske, lahko uveljavljali status žrtve vojnega nasilja.

K zgornjim razlogom pritožbeno sodišče dodaja, da je bila s kasnejšo novelo ZZVN -G (Uradni list RS,št.110/2002 z dne 18.12.2002)

uzakonjeno, da status žrtve vojnega nasilja lahko uveljavlja tudi oseba, ki je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941 odpeljana v ujetništvo. S tem je predvidena možnost da lahko tožnik ta status uveljavlja po noveliranem predpisu.

Razlogi, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uradno upoštevanih kršitev. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).