Slovenian Supreme Court dismisses appeal on eviction, ruling tenant's father lost housing rights in 1988.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

1. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je razvidno, da se je toženčev oče, ki je bil nosilec stanovanjske pravice na spornem stanovanju iz le-tega izselil že v začetku leta 1988. To je v konkretnem primeru edina odločilna dejanska ugotovitev, na katero se navezuje presoja, da je toženčev oče takrat izgubil stanovanjsko pravico (1. odst. 19. čl. ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 2. odst. 159. čl. SZ).

2. Če bi tožeča stranka menila, da ni izgubila upravičenja iz 3. in 4. odst. 19. čl. v zvezi s 5. odst. 18 čl. ZSR zaradi namernega prikazovanja drugačnega dejanskega stanja (t.j. zaradi zlorabe pravice), bi morala to zatrjevati (in dokazati). Zgolj možnost zlorab pa na drugačno razlago v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka pravočasnot tožbe utemeljevala s trditvami, da se je bivši imetnik stanovanjske pravice pred nedavnim izselil (v dokaznem postopku se je izkazalo, da se je izselil v začetku leta 1988) ne more vplivati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala izselitev toženca iz stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasano revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča druge in prva stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji vztraja pri že izraženem stališču, da je potrebno razlikovati dejansko od pravne izselitve iz stanovanja. Šele, ko se dotedanji imetnik stanovanjske pravice odjavi iz stanovanja pri pristojnem organu, začne teči rok, v katerem lahko stanodajalec zahteva izselitev oseb, ki so neupravičeno ostale v stanovanju. V konkretnem primeru je toženčev oče še vedno prijavljen v spornem stanovanju. Drugačna razlaga omogoča špekulacije in izigravanje zakona, ki jim sodišče ne more dajati pravnega varstva. Sodišču druge stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354.čl. ZPP ter iz 1. odst. 254. čl. ZPP v zvezi s 7. čl. ZPP. Kršitvi sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili, ker ne sodišče prve stopnje, ne sodišče druge stopnje nista ugotavljali, ne ugotovili, ali je hiša, ki jo je zgradil toženčev oče primerna tudi za toženca. Sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov. Zgolj navedba v sodbi sodišča druge stopnje, da je hiša primerna tudi za toženca, pa ne more predstavljati ugotovitve materialne resnice.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je razvidno, da se je toženčev oče, ki je bil nosilec stanovanjske pravice na spornem stanovanju iz le-tega izselil že v začetku leta 1988. To je v konkretnem primeru edina odločilna dejanska ugotovitev, na katero se navezuje presoja, da je toženčev oče takrat izgubil stanovanjsko pravico (1. odst. 19. čl. ZSR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 2. odst. 159. čl. SZ). Odjava iz stanovanja pri pristojnem organu je le ena izmed okoliščin, ki lahko kažejo na prenehanje uporabe stanovanja. To je že pravilno obrazložilo sodišče druge stopnje. Ker je imel toženec status uporabnika (to med pravdnima strankama ni sporno) spornega stanovanja, bi tožeča stranka lahko dosegla njegovo izselitev iz stanovanja ob pogojih iz 4. odst. 19. čl. ZSR v prekluzivnem roku dveh let, šteto od prenehanja stanovanjske pravice bivšega imetnika stanovanjske pravice (3. odst. 19. čl. v zvezi s 5. odst. 18. čl. ZSR). Tožba pa je bila v obravnavanem primeru vložena 18.12.1991, to je po preteku omenjenega roka. Odločitvi sodišč sta tako tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravno pravilni.

Ob tem je revidentu potrebno pojasniti še, da bi v primeru, če bi tožeča stranka menila, da ni izgubila upravičenja iz 3. in 4. odst. 19. čl. v zvezi s 5. odst. 18 čl. ZSR zaradi namernega prikazovanja drugačnega dejanskega stanja (t.j. zaradi zlorabe pravice), bi morala to zatrjevati (in dokazati). Zgolj možnost zlorab pa na drugačno razlago v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka pravočasnot tožbe utemeljevala s trditvami, da se je bivši imetnik stanovanjske pravice pred nedavnim izselil (v dokaznem postopku se je izkazalo, da se je izselil v začetku leta 1988) ne more vplivati.

Iz povedanega pa je moč razbrati tudi odgovor na uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP in relativno bistevno kršitev 7. čl. ZPP. Zatrjevana pomanjkljivost ne more predstavljati uveljavljane absolutno bistvene kršitve saj odgovor na vprašanje, ali je očetova hiša primerna tudi za toženca ni odločilno dejstvo. Že zato tudi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).