Supreme Court allows appeal overturning first instance decision on income tax assessment based on 1994 law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia allowed the appeal against the first-instance court's dismissal of the taxpayer's claim. The first instance court had rejected the taxpayer's objection to a tax assessment based on an incomplete administrative decision regarding income from business activities. The Supreme Court ruled that the first instance court incorrectly applied the law by relying on a non-final administrative decision instead of the final one required by the tax law effective on January 1, 1994. Consequently, the Supreme Court overturned the first-instance judgment and ordered the tax authority to reassess the tax based on the correct legal provisions.
Legislator headnote
AI generatedArticle 4 of the Income Tax Act; Article 89 of the Income Tax Act: The Supreme Court established that tax authorities must apply the law valid on the first day of the tax year and cannot base income tax assessments on incomplete or non-final administrative decisions regarding the tax base.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 729/98-8 z dne 24.2.2000, se spremeni in se tožbi ugodi in odpravi odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 12.3.1998.
[JEDRO]
Po določbi 4. člena ZDoh se višina dohodnine in davkov, ki se od nje odštejejo, ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan 1. januarja tistega leta, za katero se dohodnina odmerja, če z ZDoh ni določeno drugače.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.3.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave J. z dne 25.6.1995, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1994.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po 5. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, v nadaljevanju ZDoh) zavezanec za dohodnino oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke iz 2. člena ZDoh razen, če ni z ZDoh drugače določeno. Med vire dohodnine iz 2. člena ZDoh spadajo tudi dohodki iz dejavnosti. Osnova za odmero dohodnine je po 5. alinei 6. člena ZDoh dobiček, ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, za katero ZDoh ne zahteva več, da bi pred tem postala dokončna. Zato se tožena stranka pravilno sklicuje na prvostopno odločbo o odmeri davka iz dejavnosti in pravilno pojasnjuje, da bo postopek odmere dohodnine za leto 1994 po uradni dolžnosti obnovljen, če bo ugodeno tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Odločanja o višini davka iz dejavnosti pa ni mogoče izpodbijati v postopku odmere dohodnine.
Tožnik navaja v pritožbi, da je napačno, da se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, kateri nasprotuje in je zoper njo tudi vložil pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo odločanje.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje. Po določbi 4. člena ZDoh se višina dohodnine in davkov, ki se od nje odštejejo, ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan 1. januarja tistega leta, za katero se dohodnina odmerja, če z ZDoh ni določeno drugače. V obravnavani zadevi gre za odmero dohodnine za leto 1994 in bi glede na navedeno morali biti uporabljeni predpisi, ki so veljali na dan 1. januarja 1994. Glede upoštevanja davka iz dejavnosti je na dan 1. januarja 1994 veljal 2. odstavek 89. člena ZDoh, ki je določal, da pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva dobiček, ugotovljen z dokončno odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Po podatkih upravnih spisov je tožena stranka odločila na podlagi odločbe z dne 31.8.1995, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, o njej pa v času izdaje odločbe o odmeri dohodnine še ni bilo odločeno. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 7/95), ki je z določbo 9. člena v 2. odstavku 89. člena črtal besedo "dokončno". Vendar uporaba navedenega zakona pomeni v obravnavanem primeru napačno uporabo zakona, ker navedeni zakon ni predpis, ki bi veljal na dan 1.1.1994. Določbi 4. in 89. člena ZDoh pa tudi nista le procesnega značaja, ampak imata tudi materialno pravne učinke, ker vplivata na višino odmere dohodnine.
Ker je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je napačno uporabila zakon, tudi izpodbijana sodba ni pravilna in ne temelji na zakonu in je tožnik v tožbi in pritožbi utemeljeno ugovarjal stališču tožene stranke in sodišča prve stopnje, da v ZDoh ni ovire za odločanje na podlagi prvostopne in nedokončne odločbe o odmeri davka iz dejavnosti. Ker sta tožena stranka in sodišče prve stopnje zmotno uporabila materialno pravo je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS in ugodilo pritožbi kot utemeljeni in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi kot utemeljeni ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Tožena stranka bo morala o zadevi ponovno odločiti v skladu s pravnim mnenjem iz te sodbe.