Supreme Court allows appeal, overturning lower court for failing to apply retroactive invalidity percentage rules to veteran.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2373/97-6 z dne 17.11.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 4.9.1997, odpravi.

[JEDRO]

Tožena stranka in prvostopno sodišče v 122. členu ZVojI nista imela podlage za znižanje odstotka invalidnosti tožniku; prav tako nista imela podlage v 4. odstavku 7. člena ZVojI-C, da sta znižanje dodatka za posebno invalidnost uveljavila s 13.4.1996, ko je začel veljati Pravilnik o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.9.1997, s katero je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 20.8.1996, in sama odločila o tožnikovih pravicah, ki izvirajo iz njegovega statusa vojaškega vojnega invalida. Odločila je tako, da mu do 12.4.1996 pripada dodatek za posebno invalidnost v višini 19% odmerne osnove, od 13.4.1996 dalje pa pravica do dodatka za posebno invalidnost v višini 12% odmerne osnove, pri čemer je določila mesečne zneske za obdobje pred izdajo odločbe in za nadaljevanje. Svojo odločitev je oprla na 123. in 97. člen Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95, 19/97 in 75/97) ter na pridobljeno mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje v L. Zdravniška komisija je ugotovila, da pri tožniku ne gre za 80 % (kot po prejšnjih predpisih) temveč za 70% invalidnost, kar je ocenila na podlagi 3.c točke 17. člena Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojne invalidnosti (Uradni list RS, št. 20/96, v nadaljevanju: Pravilnik). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Glede tožbe pa je prvostopno sodišče še dodalo, da je z ZVojI, ki je začel veljati 1.1.1996, Republika Slovenija področje varstva invalidnih oseb uredila na novo, s čemer je vojaškim vojnim invalidom, ki jim je bil ta status priznan po prejšnjih predpisih, zagotovila ta status tudi v bodoče, če za to izpolnjujejo pogoje, predpisane z ZVojI.

Določbo 123. člena ZVojI je presojalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije in v odločbi, št. U-I-86/96 (Uradni list RS, št. 2/97), ugotovilo, da je v naskladju z Ustavo ter je zato zakonodajlcu naložilo, da odpravi neskladnost, kar je zakonodajalec uredil z novelo ZVojI (Uradni list RS, št. 75/97).

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in vztraja pri tem, da gre v njegovem primeru za spremembo same pravice, saj mu je bila od 1.12.1987 priznana pravica do ortopedskega dodatka druge stopnje, zato je stališče sodišča, da ne gre za poseg v pridobljeno pravico, zmotno. Meni, da poseg v pridobljeno pravico preko podzakonskega akta oziroma izvršilnega predpisa ni dopusten. V nobenem primeru pa po njegovem mnenju ne vzdrži stališče sodišča, da lahko nova višina dodatka velja od uveljavitve Pravilnika. Meni, da je bila neskladnost 123. člena ZVojI prav v povratnem učinkovanju upravnih odločb, torej z odmerjanjem nove višine prejemkov od uveljavitve ZVojI, in ne od pravnomočnosti upravne odločbe. Zmanjšanje dodatka za posebno invalidnost naj bi teklo že od 13.4.1996, to je od uveljavitve Pravilnika, čeprav je tožena stranka v revizijskem postopku izdala odločbo šele 4.9.1997. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS.

Tožena stranka je namreč odločala na podlagi besedila 123. člena ZVojI po objavi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-86/96 (Uradni list RS, št. 2/97 z dne 17. 1. 1997), s katero je ustavno sodišče ugotovilo, da 123. člen ZVojI ni v skladu z ustavo in da mora zakonodajalec to neskladje odpraviti v 6 mesecih. Torej je tožena stranka odločala po neustavni določbi, ki je zakonodajalec ni uskladil z odločbo ustavnega sodišča v danem roku. Poleg tega pa pri svojem odločanju določbe drugega odstavka 122. člena ZVojI sploh ni uporabila, pa bi jo morala.

Zakonodajalec je ZVoji uskladil s prej navedeno odločbo ustavnega sodišča z novelo ZVojI-C (Uradni list RS, št. 75/97). Očitano neustavnost 123. člena osnovnega besedila ZVojI je odpravil s 7.

členom ZVojI-C. Ta med drugim v 4. odstavku določa, da se upravičencem (to je tudi tožnik) izplačuje ortopedski dodatek (ki je po vsebini nadomeščen z dodatkom za posebno invalidnost), v višini kot v decembru 1995 vse do 31. 7. 1996, pri čemer so morali prvostopni organi po 5. odstavku istega člena uskladiti te prejemke v treh mesecih po uveljavitvi novele ZVojI-C. Tudi če je bila tožniku ta uskladitev opravljena, je bil v obravnavanem primeru še vedno narobe uporabljen drugi odstavek 122. člena ZVojI.

V 1. odstavku 122. člena ZVojI je sicer določeno, da se z uveljavitvijo enotnih kriterijev za ocenjevanje vseh vrst invalidnosti v Republiki Sloveniji odstotek invalidnosti vojnih invalidov ugotavlja po teh kriterijih, vendar pa je v 2. odstavku 122. člena ZVojI določeno, da se odstotki invalidnosti vojnih invalidov, ki bodo ta status uveljavili do uveljavitve enotnih kriterijev iz prejšnjega odstavka, ne prevedejo.

V obravnavanem primeru je tožnik uveljavil status vojnega invalida pred uveljavitvijo ZVojI, pri čemer mu je bila po prej veljavnih predpisih priznana 80% invalidnost. Glede na določbo 2. odstavka 122. člena ZVojI mu ta odstotek invalidnosti ob prevedbi pravic iz prejšnjega sistema v sistem po ZVojI (123. člen ZVojI) ne bi smel biti spremenjen. Odstotek invalidnosti se po ZVojI namreč lahko spremeni le v postopku in na način, določen s 93. oziroma 94. členom ZVojI. V obravnavanem primeru pa ne gre za postopek po 93. oziroma 94. členu ZVojI, temveč za postopek prevedbe pravic po 123. členu ZVojI, v katerem pa je treba upoštevati tudi določbe 2. odstavka 122. člena ZVojI, česar pa tožena stranka in prvostopno sodišče nista upoštevala in sta tako po presoji pritožbenega sodišča sprejela napačno odločitev.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.