Appeal dismissed: Victim of war status denied because house destroyed by Allies, not occupier, violating statutory requirements.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, št. U 349/2001-8 z dne 20.9.2002.

[JEDRO]

Tožnici, ki je morala zapustiti svoj dom zaradi porušene hiše s strani zaveznikov, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja po 4. odstavku 2. člena ZZVN.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 13.2.2001, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca po 4. odstavku 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da ZZVN določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se uveljavljani status lahko prizna. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno obrazložila, zakaj je odločitev prvostopnega upravnega organa o zavrnitvi tožničinega zahtevka pravilna. Sodišče prve stopnje zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za odločitev, tožnica pa v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko kazalo na to, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno in da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Tožnica v tožbi navaja le to, kar je ugotovila že tožena stranka, da so bile J. kot strateško mesto, ki so ga obvladovale sile okupatorja, bombardirane s strani zaveznikov. Upravni organ je pri obravnavanju tožničinega zahtevka vezan na določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN in sicer na tisti del, ki določa, da je begunec tudi oseba, ki je bila nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece. Tožnica je v postopku sicer dokazala, da se je skrivala pred alarmi, ki so opozarjali na letalske napade, vendar to ni možno šteti za konkretno obliko vojnega nasilja v smislu ZZVN.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bilo v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je bistveno vplivalo na odločitev. Datum, ko je zapustila svoj dom zaradi neposredne grozeče nevarnosti namreč v postopku ni bil pravilno ugotovljen, oziroma je bil pomanjkljivo ugotovljen. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pri odločitvi upošteva dejstvo, da je njena družina zapustila svoj dom že pred bombardiranjem hiše in sicer zaradi neposredne in preteče nevarnosti za družino, ki jo je silila k odhodu v begunstvo. Ob takšni ugotovitvi dejanskega stanja pa izpolnjuje zakonsko določeni pogoj trajanja nasilja, to je 3 mesece. Predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za priznanje statusa begunca morajo biti izpolnjeni pogoji iz 4.

odstavka 2. člena ZZVN, po katerem je žrtev vojnega nasilja - begunec tudi oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj 3 mesece. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da tožnici, ki je morala zapustiti svoj dom zaradi porušene hiše s strani zaveznikov, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja - begunca po citiranih določbah ZZVN. Da so hišo na J., v kateri je stanovala tožničina družina, dne 1.3.1945 bombardirali zavezniki in ne okupator, pa v zadevi ni sporno in tožnica tej ugotovitvi ne ugovarja. Tožnica v pritožbi ugovarja, da je bil v postopku pomanjkljivo ugotovljen datum, ko je morala zapustiti svoj dom zaradi neposredne grozeče nevarnosti za družino. To pa je bilo po tožničini navedbi že pred bombardiranjem hiše, zaradi česar naj bi izpolnjevala zakonsko določeni pogoj za priznanje statusa begunke, to je trajanje nasilja 3 mesece. Pritožbeni ugovor ni utemeljen, saj v primeru, kot je obravnavani čas, ko se tožnica ni mogla vrniti na svoj dom zaradi porušenja hiše, sploh ni pomemben. Kot že navedeno je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da stanovanjskega bloka, v katerem je med drugo svetovno vojno stanovala tožničina družina, ni porušil okupator ali njegovi sodelavci, kar pa je po 4. odstavku 2. člena ZZVN pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja- begunca.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.