Supreme Court dismisses appeal; unauthorized paving of access road requires permit regardless of long-term usage or easement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, št. U 1829/97 z dne 14.12.1999.

[JEDRO]

Pomembno je, da je bil obravnavani poseg v prostor izvršen, ne da bi si tožnika kot investitorja pred tem pridobila odločbo o dovolitvi priglašenih del.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo obeh tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.5.1996 (pravilno 1997), s katero je tožena stranka na pritožbo tožnikov zoper odločbo Inšpekcije za prostor, Enota M., z dne 31.5.1996 tožnikoma izrekla ukrep odstranitve asfaltne plasti v dolžini 14 m, širini 2,5 m in debelini 5 cm, na dovozni poti parc. št. 182/14 in 47 k.o. Zg.H., ki sta jo kot investitorja izvedla brez odločbe o dovolitvi priglašenih del in odredila vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na 51. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), po katerem mora investitor dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni potrebno, pred pričetkom priglasiti pristojnemu občinskemu upravnemu organu. Po 73. členu ZUN pa organ urbanistične inšpekcije odredi odstranitev objekta, vzpostavitev v prejšenje stanje, ali drugačno saniranje posega v prostor, če se gradi ali posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del. V obravnavani zadevi je nesporno, da tožnika pred začetkom asfaltiranja dovozne poti nista pridobila ustreznega dovoljenja, kar izhaja tudi iz njunih tožbenih navedb, da dovoljenja niti nista mogla pridobiti, ker nista lastnika dovozne poti. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da navedenega dovoljenja ni mogla pridobiti krajevna skupnost, saj gre za pot v zasebni lasti, zato se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na okoliščino, da noben lastnik zemljišča ni pridobil ustreznega dovoljenja. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi inšpekcijski organ moral ukrep izreči sosedu P.V. kot lastniku dovozne poti. Po določbah 73. člena ZUN inšpekcijski organ naloži ukrep investitorju, če investitorja ni mogoče odkriti pa lastniku zemljišča. Iz podatkov v spisu pa nedvomno izhaja, da sta bila investitorja nedovoljenega posega v prostor tožnika. Zato je po presoji prvostopnega sodišča izrečeni ukrep odstranitve asfaltne plasti z dovozne poti ter vzpostavitev v prvotno stanje utemeljen na določbah 73. člena ZUN.

Tožnika vlagata pritožbo, v kateri navajata, da dovozno pot na parc.št. 182/14 in 47 k.o. Zg.H. uporablja njihova družina od leta 1960, od tedaj so pot tudi sami vzdrževali. Pot je dolga 11 metrov in je po njej edini možni dostop do njihove hiše. Za navedeno dovozno pot je tudi vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje preko parc. št. 182/3 v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 182/2 in to že od leta 1935. Ta cesta se dejansko uporablja že od leta 1900, oziroma že prej, kar pa bi radi zadnji lastniki parcele P. preprečili z raznimi pritožbami, fizičnimi zaporami, grožnjami in klici na policijo. Cesta v resnici tudi sploh ni asfaltirana, ampak je na njej položena protiprašna prevleka v debelini 3 cm.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloženih spisov jasno izhaja, da pritožnika za opravljeni poseg v prostor nista imela ustreznega upravnega dovoljenja in tega ne zanikata tudi v pritožbi. Zato sta po presoji pritožbenega sodišča tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. S temi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče in jih zato ponovno ne navaja.

Tudi pritožbena ugovora obeh tožnikov, da so navedeno dovozno pot uporabljali že ves čas, kakor tudi, da je na tej poti v zemljiški knjigi vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje v njihovo korist, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pomembno je, da je bil obravnavani poseg v prostor izvršen, ne da bi si tožnika kot investitorja pred tem pridobila odločbo o dovolitvi priglašenih del. Asfaltiranje obstoječe poti predstavlja vzdrževalna dela v smislu 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZUN, za katera je potrebna odločba o dovolitvi priglašenih del, ki pa jo tožnika pred začetkom del nista pridobila. Zato je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, določbe ZUN pa pravilno uporabljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.