Appeal dismissed; plaintiff's lawsuit rejected as inadmissible due to lack of standing and failure to appeal first instance decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1335/98-12 z dne 23.9.1999.

[JEDRO]

Ker je bila zoper odločbo upravnega organa prve stopnje mogoča pritožba, pritožbe pa tožnica ni vložila, je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožničino tožbo v skladu s 5. točko 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu kot nedovoljeno zavrglo. Iz tožbe pa tudi ni razvidno, da bi imela tožnica pravico sodelovati kot stranka v postopku, oziroma da bi bila z izpodbijano odločbo tožene stranke kršena kakšna tožničina pravica ali na zakon oprta neposredna korist.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnice P.P. zoper odločbo tožene stranke z dne 18.3.1998, s katero je bila zavrnjena pritožba V.P. iz R. zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Izpostava Š. pri J., z dne 11.6.1997. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje izrekel investitorju V.P. urbanistični ukrep odstranitve objekta, ki ga je le ta zgradil brez upravnega dovoljenja.

V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožbe zoper odločbo tožene stranke ni vložil investitor, ki mu je bila izdana tako prvostopna odločba, kakor tudi drugostopna odločba. Ker je bilo z izpodbijano odločbo tožene stranke odločeno o pritožbi investitorja V.P. in ne o pritožbi tožnice P.P., ki pritožbe ni vložila, bi bil upravičen sprožiti upravni spor V.P., ne pa tožnica, zato je moralo sodišče prve stopnje tožničino tožbo zavreči.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila edini investitor objekta, glede katerega je bil izrečen urbanistični inšpekcijski ukrep vseskozi ona sama, V.P. pa je bil zaslišan le kot priča pri nakupu tega objekta. Upravno enoto v Š. pri J. je opozorila na to napako, vendar napake niso odpravili.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev o zavrženju tožničine tožbe na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna. Taka odločitev izhaja iz podatkov v spisu iz katerih je razvidno, da je pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje vložil le V.P., tožnica pa se zoper odločbo ni pritožila. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil investitor objekta, ki je bil zgrajen brez upravnega dovoljenja V.P. in ne tožnica, kot tožnica zatrjuje v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Iz tožbe pa tudi ni razvidno, da bi imela tožnica pravico sodelovati kot stranka v postopku oziroma, da bi bila z izpodbijano odločbo tožene stranke kršena kakšna tožničina pravica ali na zakon oprta neposredna korist.

Ker je bila torej zoper odločbo upravnega organa prve stopnje mogoča pritožba, pritožbe pa tožnica ni vložila,je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožničino tožbo v skladu s 5. točko 1. odstavka 34. člena ZUS kot nedovoljeno zavrgla.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. in 68. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.