Appeal dismissed; tax authority correctly calculated VAT based on available data due to taxpayer's failure to maintain required traffic records.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 505/97-8 z dne 23.6.1999.

[JEDRO]

Davčni zavezanec, ki ne vodi poslovnih knjig po sistemu dvostavnega knjigovodstva, mora voditi evidence, ki jih predpiše predstojnik republiškega upravnega organa za finance. Možnost izbire načina obračunavanja in plačevanja prometnega davka je v dispoziciji strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 9.12.1996. S to odločbo je tožena stranka delno ugodila njeni pritožbi zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke -

Izpostava L.-C. z dne 28.2.1995 tako, da je odpravila 1. točko izreka, s katero je organ odločal o stvari, o kateri je že bilo odloče-no. V ostalem delu je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo in potrdila odločbo v delu, s katerim ji je bilo naloženo plačilo davka od prometa storitev v znesku 41.611,00 SIT z obrestmi, iz naslova razlike po dokončnem obračunu prometnega davka za obdobje od 1.2.1992 do 31.3.1992.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in utemeljitvam tožene stranke. Navaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov in dokumentacije v upravnih spisih pravilno ugotovila, da tožeča stranka predpisane evidence-knjige prometa ni vodila v skladu z Odredbo o davčnih evidencah in načinu obračuna prometnega davka pri zavezancih, ki poslovnih knjig ne vodijo po sistemu dvostavnega knjigovodstva (Uradni list RS, št. 6/92 - v nadaljevanju: Odredba). Pravilno je stališče to-žene stranke, da mora davčni zavezanec, ki ne vodi poslovnih knjig po sistemu dvostavnega knjigovodstva, po določilih 3. odstavka 79. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 37/95 - v nadaljevanju: Pravilnik), določiti končni obračun prometnega davka na podlagi podatkov o ustvarjenem in plačanem prometu iz knjige prometa. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vodila le interno evidenco, v kateri je izkazan promet, ki ga je opravila za pravne osebe, ne pa tudi promet s fizičnimi osebami. V evidenci so bili vodeni podatki o datumih plačil posameznih računov, ne pa tudi podatki o tarifnih številkah in zneskih obračunanega prometnega davka. Zato se strinja s toženo stranko, da je bil prometni davek pravilno obračunan na podlagi razpoložljivih podatkov, kar je v skladu z 2. odstavkom 45. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 16/96 - v nadaljevanju: ZPD). Upravni organ je na podlagi 26. člena ZPD pravilno določil, da nastane obveznost obračuna prometnega davka za davčnega zavezanca takrat, ko je opravljena storitev.

Tožnica v pritožbi navaja, da se je odločila za obračunavanje in plačevanje prometnega davka iz plačane realizacije in je to svojo obveznost tudi izpolnjevala. Tožena stranka pa se je samovoljno odločila za obračunavanje prometnega davka po fakturirani realizaciji, zaradi česar je tudi prišlo do razlike v prometnem davku. Iz zapisnika o pregledu poslovanja je razvidno, da je na zahtevo tožene stranke predložila vso dokumentacijo, potrebno za pravilno ugotovitev višine prometnega davka. Predložila j-e knjigo prometa za obdobje od 1.2.1992 do 3.12.1992 (knjiga prometa z več kot 100 listi) in obrazec 7,90 KP, ki predstavlja zbir prometa od 1.2.1992 do 30.9.1992. Nadalje navaja, da temelji odločitev na ugotovitvah, ki niso logične, saj iz zapisnika z dne 3.12.1992 in dodatka k zapisniku izhaja, da je bila knjiga prometa vodena pravilno, ob ponovnem pregledu pa je bilo ugotovljeno drugače.

Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Na podlagi določila 56. člena ZPD mora davčni zavezanec, ki ne vodi poslovnih knjig po sistemu dvostavnega knjigovodstva, voditi evidence, ki jih predpiše predstojnik republiškega upravnega organa za finance. Predpis, ki ureja vodenje evidenc o prometu, je Odredba, ki v 3. členu določa, da se knjiga prometa vodi na obrazcu KP in tudi način vodenja knjige. Davčni zavezanec, ki ne vodi poslovnih knjig po sistemu dvostavnega knjigovodstva, določi končni obračun prometnega davka na podlagi podatkov o ustvarjenem in plačanem prometu iz knjige prometa (3. odstavek 79. člena Pravilnika). Če se med pregledom ugotovi, da davčni zavezanec predpisanih knjig in evidenc ni vodil ali jih ni vodil redno, se prometni davek obračuna na podlagi določila 2. odstavka 45. člena ZPD, to je na podlagi razpoložljivih podatkov o opravljenem prometu. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica vodila poslovne knjige po sistemu enostavnega knjigovodstva. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo, da tožnica knj-ige prometa ni vodila v skladu z določilom 3. člena Odredbe, ker je v naknadno predloženem obrazcu zagotovila le podatke o enkratnem, kumulativnem vpisu predpisanih elementov evidence.

Vodila je le evidenco o prometu, ki ga je opravila za pravne osebe, ne pa tudi o prometu s fizičnimi osebami. Poleg podatkov o datumih plačil bi morala voditi tudi podatke o tarifnih številkah in zneskih obračunanega prometnega davka. Glede na navedeno upravni organ ni imel na razpo-lago podatke o ustvarjenem in plačanem prometu-, na podlagi katerih bi lahko preveril pravilnost dokončnega obračuna prometnega davka. Zato je pravilna odločitev, da je obračunal prometni davek na podlagi razpoložljivih podatkov, kar je v skladu z določilom 2. odstavka 45. člena ZPD.

Možnost izbire načina obračunavanja in plačevanja prometnega davka je v dispoziciji strank. Tožnica se je res odločila za obračunavanje in plačevanje prometnega davka iz plačane realizacije. Obveznost davčnega organa obračunati davek na izbrani način pa je podana le v primeru, da davčni zavezanec vodi knjigo prometa v skladu z določilom 3. člena Odredbe. Le tako ima na razpolago dovolj podatkov o ustvarjenem in plačanem prometu, na podlagi katerih lahko preveri dokončni obračun prometnega davka. Glede na nepravilno vodeno knjigo prometa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se prometni davek lahko obračuna le na podlagi razpoložljivih podatkov, zato pritožbeni ugovor glede izbire načina obračunavanja in plačevanja prometnega davka ni utemeljen.

Neutemeljene so pritožbene navedbe s sklicevanjem na zapisnik z dne 3.12.1992. Odločba upravnega organa prve stopnje, izdana na podlagi ugotovitev v navedenem zapisniku, je bila odpravljena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 7.12.1994 in vrnjena v nov postopek. Obveznost tožeče stranke, ki je predmet tega postopka, je bila ugotovljena in določena v ponovnem postopku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.