Appeal dismissed; trademark application deadline missed; continuation request invalid after April 3, 1992.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba Upravnega

sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2501/97 z dne

30.6.1999.

[JEDRO]

Pravna podlaga za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke

v RS je podana, v kolikor je bila prijava blagovne znamke pri Zveznem

zavodu za patente v Beogradu vložena do vključno 3. aprila 1992.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1.odstavka

59.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in

70/2000 - v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper

odločbo tožene stranke z dne 15.9.1997. S to odločbo je tožena

stranka zavrgla zahtevo tožeče stranke za prenos prijave in

nadaljevanje postopka za priznanje znamke za znak DOVE, prijavljene

pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu dne 9.12.1992. V

obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je

tožeča stranka 12.7.1993 pri Uradu za intelektualno lastnino vložila

zahtevo za prijavo blagovne znamke s predlogom, da tožena stranka v

skladu z določilom 2.odstavka 122.člena Zakona o industrijski

lastnini (Uradni list RS, št. 13/92, 27/93, 34/97 - v nadaljevanju:

ZIL ) prevzame nadaljevanje postopka za registracijo prijave. Iz

predložene kopije potrdila o vložitvi YU prijave s seznamom blaga je

razvidno, da je v-ložila prijavo blagovne znamke pri Zveznem zavodu za

patente dne 9.12.1992. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da

je tožeča stranka z vlogo dne 12.7.1993 predlagala nadaljevanje

postopka za registracijo blagovne znamke in ne postopka prijave za

priznanje blagovne znamke. V vlogi namreč izrecno predlaga prevzem

nadaljevanja postopka prijave blagovne znamke in se ob tem sklicuje

na določilo 2. odstavka 122. člena ZIL. Soglaša z ugotovitvijo tožene

stranke, da je prijava blagovne znamke, -vložena pri Zveznem zavodu za

patente dne 9.12.1992, vložena po poteku zakonsko določenega roka iz

1. odstavka 122. člena ZIL, na podlagi katerega vse pravice

industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu

za patente v Beogradu do vključno 3. aprila 1992, razen označb

porekla blaga, veljajo v Republiki Sloveniji. Glede tožbenega

ugovora, da je bila njena vloga sestavljena v skladu z določilom 1.

odstavka 44. člena ZIL in 4. odstavkom 53. člena ZIL sodišče navaja,

da mora v skladu z navedenim-a določiloma vloga vsebovati znak in

seznam proizvodov oziroma storitve. Tožena stranka k vlogi z dne

12.7.1993 ni, kot zmotno zatrjuje, priložila znaka, to je storila

šele 1.12.1994. Sodišče je presodilo, da je odločba tožene stranke

pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene

kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi,

odpravi odločbo upravnega organa ter vrne zadevo sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče kršilo ustavne pravice in

sicer določilo 125.člena Ustave RS, ki določa, da so sodniki pri

opravljanju funkcije vezani na ustavna in zakonska določila. V skladu

z določilom 1. odstavka 68. člena Zakona o u-pravnem postopku (v

nadaljevanju: ZUP) vloge, ki je nepopolna ali nerazumljiva, ni

dovoljeno zavreči, temveč mora sodišče stranko pozvati na odpravo

pomanjkljivosti in ji za to dodeliti rok. Šele v kolikor stranka ne

ravna v skladu s sklepom sodišča, sodišče vlogo zavrže. V sporni

zadevi je sodišče njeno vlogo z dne 12.7.1993 zavrglo, ne da bi ji

dodelilo rok, zaradi česar je kršilo tudi določbi 55. in 56.člena

ZIL, ki prav tako določata, da mora organ pozvati prijavitelja na

odpravo pomanjkljivosti, mu -dodeliti za odpravo primeren rok in šele

v primeru, da prijavitelj pomanjkljivosti v roku ne odpravi, lahko

organ prijavo zavrže. V obravnavani zadevi prijava ni imela takih

pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče obravnavati in na njeni

podlagi odločiti. Sodišče ni pravilno presodilo, ko je ocenilo, da je

z vlogo dne 12.7.1993 predlagala prenos prijave blagovne znamke,

prijavljene pri Zvezne uradu za patente v Beogradu. Tožena stranka je

z navedeno vlogo prijavila blagovno znamko v skladu z -določilom 1.

odstavka 44. člena ZIL in k prijavi priložila tudi sliko znaka in

seznam blaga. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določilom 5. člena ZUP

in je ni opozorilo, v kolikor je menilo, da prijava ni pravilna, naj

uveljavlja svojo pravico na podlagi 3. člena Pravilnika o postopku za

priznanje znamke.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je njena

odločitev pravilna, ker je tožeča stranka prijavila sporno znamko po

datumu 3.4.1992, ki je zakonsko določen rok za uveljavitev pravice iz

1.odstavka 122. člena ZIL. Tožena stranka je ob vložitvi vloge jasno

navedla, da predlaga nadaljevanje postopka za registracijo prijave in

se je sklicevala na določilo 2. odstavka 122. člena ZIL. Glede na

navedeno je tožena stranka ugotovila, da ni pogojev za uvedbo

postopka prenosa, zato poziv -toženi stranki na odpravo

pomanjkljivosti ni bil potreben. Tožeča stranka tudi ni izpolnjevala

pogojev za priznanje znamke, določene v 44. členu ZIL. Prijavo po

navedenem določilu je potrebno vložiti drugače kot zahtevo po

122.členu ZIL, drugačen je tudi postopek reševanja vloge. Vloga

tožeče stranke ni vsebovala vseh sestavin iz 3. člena Pravilnika o

postopku za priznanje blagovne znamke (pravilnik). Prijavo bi morala

vložiti v slovenskem jeziku, tožeča stranka pa je vložila vlogo delno

v tujem jeziku in -ni predložila prevoda v slovenski jezik, kar bi

morala storiti v roku dveh mesecev, v skladu z določilom 2. člena

pravilnika. Prevod seznama blaga je tožeča stranka vložila šele dne

22.12.1994, pri čemer se je sklicevala na vlogo za nadaljevanje

postopka. Navedeno kaže, da ni dvoma, da je tožeča stranka želela

izvesti postopek prenosa prijave in ne redni postopek na podlagi 44.

člena ZIL.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi

podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo in

navedlo pravilne razloge za svojo odločitev. Na podlagi določila 1.

odstavka 122. člena ZIL vse pravice industrijske lastnine,

prijavljene ali podeljene pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu do

vključno 3. aprila 1992, razen označb porekla blaga, veljajo v

Republiki Sloveniji. Smisel navedene določbe je, da so pravice

industrijske lastnine, ki so bile upravičencem priznane na podlagi

odločb Zveznega zavoda za patente v Beogradu do osamosvojitve

Slovenije oziroma do uveljavitve Zakona o industrijski lastnini

njihove pridobljene pravice in jim je Republika Slovenija v skladu s

Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike

Slovenije, Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine ter v

skladu z 2. členom Ustave dolžna zagotoviti njihovo varstvo. V

obravnavanem primeru je tožena stranka dne 9.12.1992 vložila pri

Zveznem uradu za patente v Beogradu za-htevo za prijavo blagovne

znamke. Dne 12.7.1993 pa je pri toženi stranki vložila vlogo, katero

je sodišče, glede na njeno vsebino, ne glede na predmet prijave

(prijava blagovne znamke), pravilno ocenilo kot predlog za

nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke. Sodišče je glede

na datum prijave blagovne znamke pri Zveznem zavodu za patente, dne

9.12.1992, pravilno presodilo, da je tožeča stranka vložila predlog

za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke po poteku

zakonsko določenega roka, zaradi česar nima, glede na določilo

1.odstavka 122. člena ZIL, pravne podlage za nadaljevanje postopka za

priznanje blagovne znamke v Republiki Sloveniji. Do nadaljevanja

postopa v Republiki Sloveniji bi bila upravičena le v primeru, v

kolikor bi postopek za priznanje blagovne znamke pričela pri Zveznem

zavodu za patente do vključno 3. aprila 1992.

Glede na dejstvo, da gre v obravnavani zadevi za obravnavo predloga

za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke, pritožbeni

ugovor o kršitvi določila 55. in 56. člena ZIL ni utemeljen. V skladu

z navedenima določiloma se prijavitelja pozove na odpravo

pomanjkljivosti in se mu dodeli rok za odpravo, v kolikor urad

ugotovi, da prijava ni pravilna. Gre za odpravo pomanjkljivosti v

postopku prijave blagovne znamke. Tožena stranka ni bila dolžna

opozarjati stranke, da spremeni trditveno in pravno podlago, saj gre

za predlagalni postopek in je o njem mogoče odločati le v okviru

postavljenega zahtevka.

V skladu z določilom 1. odstavka 68. člena ZUP/86 je vloga

pomanjkljiva, v kolikor je ni mogoče obravnavati. V obravnavanem

primeru je tožena stranka vlogo tožeče stranke z dne 12.7.1993 štela

za popolno in je o njej odločala. Tudi po presoji pritožbenega

sodišča je bila navedena vloga tožeče stranke sposobna za

obravnavanje, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor o kršitvi določila

1. odstavka 68. člena ZUP/86, ker sodišče tožeče stranke ni pozvalo

na odpravo pomanjkljivosti in ji ni dodelilo naknadnega roka.

Pritožbeni ugovor, da bi morala tako sodišče kot tudi že upravni

organ, v skladu z določilom 5. člena ZUP, tožečo stranko opozoriti,

da lahko v postopku uveljavlja kakšno drugo svojo pravico, na

odločitev ne vpliva. Predmet obravnavane zadeve je vloga tožeče

stranke za nadaljevanje postopka za priznanje blagovne znamke. Ne

glede na to ali bi tožeča stranka, sama ali na podlagi opozorila,

tekom postopka vložila zahtevo za priznanje blagovne znamke, v smislu

določila 44. člena ZIL, bi organ in sodišče obravnavala in odločala

tudi o vlogi tožeče stranke za nadaljevanje postopka za priznanje

blagovne znamke in bi jo kot nedovoljeno zavrgla.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi zatrjevani

pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo

pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.