Appeal dismissed; factual errors and wrong law application do not justify annulment under ZUP/86 s. 267(1).

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 702/97 z dne 1.6.1999.

[JEDRO]

Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava ni razlog za izrek ničnosti po določbi ZUP/86 člen 267, tč. 1.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.1997. Z njo je ta odločila, da se pritožbi Republike Slovenije ugodi, odločba Upravne enote V. z dne 6.12.1996 odpravi ter se predlog tožnika za ugotovitev ničnosti odločbe Okrajne zaplembene komisije v Š. z dne 1.2.1946 o zaplembi vsega premoženja A.P. zavrne.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tudi po njegovi presoji uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ni podan. Podlaga za izdajo zaplembene odločbe sta bili prva in druga točka 1. člena odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list, DFJ, št.

2/45). Na podlagi 4. člena Odloka je predsedstvo AVNOJ-a sprejelo Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45). Okrajne zaplembene komisije so bile pristojne odločati o zaplembi premoženja, ki je bilo last nemškega rajha oziroma oseb nemške narodnosti. Po določbi 1. točke 267. člena ZUP se za nično izreče odločba, če je bilo odločeno o zadevi, ki spada v sodno pristojnost, ali v stvari, v kateri sploh ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen. O zaplembi premoženja je odločala Okrajna zaplembena komisija zato, ker je v času odločanja obstajalo uradno potrdilo, iz katerega je razvidno, da gre za osebo nemške narodnosti. Napačna ugotovitev dejstva bi se lahko presojala le v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. Zato odločbe Okrajne zaplembene komisije, s katero je bilo tožnikovi materi zaplenjeno premoženje, ni mogoče izreči za nično.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bila odločba o zaplembi izdana na podlagi potrdila o nemški narodnosti, ki ga je izdal takratni Okrajni odbor OF S.-Š. okraja v Š. 1.2.1946, to je isti dan, kot je bila izdana zaplembena odločba. Vsebina potrdila ni bila resnična. Tožnikova mati je bila slovenske narodnosti. Nikoli se ni opredelila za nemško narodnost. Osebam slovenske narodnosti je bilo pristojno odvzeti premoženje samo sodišče. Zaplembena komisija je torej odločala v stvari sodne pristojnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je upravno sodišče v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloga. Tudi po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani ničnostni razlog po 1.

točke 247. člena ZUP/86 ni podan.

Na podlagi navedenega ničnostnega razloga se izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku o stvari sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Gre torej za absolutno nepristojnost. Ta pa tudi po presoji pritožbenega sodišča iz upravnih spisov ne izhaja.

Na drugačno odločitev pritožbeni ugovori o tem, da je bila narodnost tožnikove matere napačno ugotovljena, ne morejo vplivati. S takšnimi pritožbenimi ugovori tožnik zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku izdaje navedene zaplembene odločbe, kar pa po navedeni določbi ZUP/86 ni razlog za izrek ničnosti. V postopku za izrek ničnosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, v katerem je bila izdana idločba, katere ničnost je uveljavljana.

Glede na navedeno in ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.