Appeal dismissed; appeal against factual findings allowed only if first instance relied on facts found solely by the court.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against the first-instance judgment confirming the administrative court's decision. The appellant argued that the expert valuation of land was incorrect because the land had equal utility to land previously exchanged with a factory, which had had water and electricity for 50 years. The court held that the appellant failed to provide evidence contradicting the administrative organ's expert opinion regarding the lack of public water and electricity infrastructure at the time of expropriation. Consequently, the court ruled that since the first-instance judgment relied exclusively on facts ascertained in the administrative proceedings, the appellant could not challenge those factual findings in the appeal.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 59. člen ZUS; 5. odstavek 72. člen ZUS: An appeal against a first-instance judgment may raise a ground of erroneous or incomplete finding of fact only if the first-instance judgment is based on facts that the court would have ascertained on its own.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 115/2001-6 z dne 18.9.2001
[JEDRO]
Stranka lahko s pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča uveljavlja pritožbeni razlog napačne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja le, če sodba prvostopnega sodišča temelji na dejanskem stanju, ki bi ga ugotavljalo sodišče samo.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št.
50/97-70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.1.2001, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. na K. z dne 1.6.2000. Z njo je bila zavrnjena njena zahteva za izplačilo odškodnine zaradi razlike med vrednostjo zemljišč s parc. št. 101, 102, 103, 104/1, 104/2, 108/4, 108/5 ter 541/2, vse k.o. F. vas, razlaščenih po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji in vrednostjo dodeljenih zemljišč parc. št. 1/4, 1/5 in 97, iste k.o.. Takšno odločitev je upravni organ sprejel potem, ko je s pomočjo izvedenca ugotovil, da so bila nadomestna zemljišča vredna več kot podržavljena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pravilna ocena tožene stranke, ki je podržavljeno zemljišče v času podržavljenja ovrednotila kot komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče, saj nista bila izkazana pogoja preskrbe s pitno vodo in električno energijo, ki ju določa 11. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93, 65/93 in 26/2000 - v nadaljevanju Navodilo). Tožnica namreč ni predložila nobenih dokazov, ki bi ovrgli ugotovitve prvostopnega organa, temelječe na mnenju izvedenca, da v bližini spornega
zemljišča v času podržavljenja ni bilo javnega vodovoda oziroma možnosti preskrbe s pitno vodo. Z navedbo, da se je Tovarna lesovine in lepenke P. v času podržavljenja že oskrbovala z električno energijo iz električnih vodov, pa tudi ni ovrgla cenilčevih ugotovitev, da v oddaljenosti 200 m od podržavljenih parcel ni bilo možnosti neposredne priključitve na nizkonapetostno električno omrežje.
Tožnica v pritožbi navaja, da je bila "leta 1951 zamenjana zemlja med Tovarno lesovine in lepenke in Z.V." enako vredna. Vsa zemlja je bila "kmečka", kar pomeni travniki in njive. Do zamenjave je prišlo zato, ker je Tovarna lesovine in lepenke potrebovala zemljo za skladiščenje lesa, pa tudi za gradnjo hiš za svoje delavce. Ponovno poudarja, da je Tovarna lesovine in lepenke v času zamenjave že 50 let imela elektriko in vodo. Obe zemljišči sta imeli enake možnosti priklopa na elektriko in vodo, torej sta bili enakovredni. Zato se ne strinja s cenitvijo izvedenca, da je bilo prejeto zemljišče desetkrat vrednejše od danega. Prosi, da sodišče odloči v njeno korist, to je, da dobi nazaj 487 m2, to pa je ravno parcela, ki je prazna.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno, ker tožnica ni predložila nobenih dokazov, ki bi ovrgli oceno upravnega organa, ki je podržavljeno zemljišče na podlagi mnenja izvedenca ovrednotil kot komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče.
S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica izpodbija ovrednotenje zemljišč, izpodbija dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v upravnem postopku in na katerem temelji izpodbijana sodba. Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V konkretnem sporu je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Presodilo je tudi tožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.
Ob upoštevanju dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno.
Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.