Appeal dismissed: Location objection is not a valid ground to challenge a building permit decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1548/95-11 z dne 3.4.2001.

[JEDRO]

Pravnomočno zavrnjen ugovor lokacije oziroma nedovoljenosti dejavnosti mehanske obdelave kovin ni razlog, ki bi se nanašal na dopustnost in ustreznost gradbenega dovoljenja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.9.1995. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo o gradbenem dovoljenju z dne 24.4.1995, ki jo je izdala Upravna enota S.G.

investitorju F.M. za gradnjo delavnice za mehansko obdelavo kovin na zemljišču s parc. št. 910 in 909 k.o. D.Š. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na določbo 78. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, v nadaljevanju ZGO), po kateri je treba za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, dokazilo o lastništvu oziroma pravici uporabe stavbnega zemljišča in soglasja organov in organizacij, ki se zahtevajo po posebnih predpisih. Iz predloženih upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložil vse ustrezne listine, določene v 78. členu ZGO. Ugovore, ki se nanašajo na postopek izdaje ali na vsebino lokacijskega dovoljenja, je sodišče zavrnilo, ker jih v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni več mogoče uveljavljati. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilno, saj je bilo lokacijsko dovoljenje pravnomočno že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja. Tej ugotovitvi tožnik niti ne nasprotuje. Tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka upoštevati določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, je sodišče zavrnilo, saj se za pridobitev gradbenega dovoljenja upoštevajo le določbe Zakona o graditvi objektov.

Tožnik v pritožbi navaja, da je vseskozi med postopkom pridobitve lokacijskega dovoljenja ugovarjal lokaciji ter gradnji nameravanega objekta ter poudarjal nezakonitost ter neprimernost lokacije in gradnje industrijskega objekta v stanovanjskem naselju. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da je bilo lokacijsko dovoljenje izdano po predhodni izdaji vseh potrebnih soglasij, meni, da to ni čudno, saj bo investitor tudi odjemalec storitev in je zato dobil vsa potrebna soglasja. Ponovno se sklicuje na določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki ščiti in varuje arhitektonske in krajinske značilnosti naravne in kulturne dediščine ter hkrati ščiti in varuje človekovo bivalno okolje. Zato ni dovoljen noben tak poseg v prostor, niti z gradnjo, ki pomeni širitev dejavnosti. Prepričan je, da je v konkretnem primeru v domačem pravnem sistemu izigran, saj živi na kmečki domačiji, ki bo utesnjena z dvema industrijskima objektoma. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in sprejme sklep, da je odločba o gradbenem dovoljenju nezakonita in v nasprotju z 9. in 10. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Tožena in prizadeta stranka ter Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 78. člena, v zvezi z določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), upravni organ izda gradbeno dovoljenje, če je investitor pridobil vso potrebno dokumentacijo in če je izpolnil druge z zakonom predpisane pogoje. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se torej na podlagi navedenih določb ZGO omeji samo na vsebino, ki jo določa ta zakon (ZGO) po katerem upravni organ presoja le, ali je gradnja na pravnomočno določeni lokaciji dopustna z vidika navedenega zakona in drugih gradbenih predpisov.

Tožnik v obravnavanem postopku, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ne navaja razlogov, ki bi se nanašali na dopustnost in ustreznost gradbenega dovoljenja, temveč uveljavlja (tudi v pritožbi) le razloge, ki so po svoji vsebini taki, da jih lahko stranka uveljavlja v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Tožnik tudi ne zatrjuje, da projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni v skladu z lokacijskim dovoljenjem. Ugovor lokacije oziroma nedovoljenosti dejavnosti mehanske obdelave kovin v naselju, neposredno ob tožnikovem zemljišču, je bil zavrnjen že v postopku pridobitve lokacijskega dovoljenja, ko je bilo ugotovljeno, da je dejavnost, ki je namenjena lokalnemu gospodarstvu, v skladu z obstoječimi plani in predpisi. Isti ugovori so bili zavrnjeni tudi s sodbo tega sodišča, št. U 422/93-5 z dne 26.10.1994.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljno zavrnilo, saj niso podani pogoji, zaradi katerih se lahko izpodbija sodba, pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.