Appeal dismissed; service on counsel counts as service on client; re-service does not restart statute of limitations.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal, upholding the first-instance court's rejection of the lawsuit as time-barred. The plaintiff argued that service of the administrative decision on their lawyer on December 17, 1998, was insufficient because the decision was also served directly to them on September 1, 2001, allegedly granting them a new right to legal protection. The court ruled that under the General Administrative Procedure Act, service on the authorized representative constitutes valid service on the party, and the 30-day filing deadline began running from that initial service. Consequently, the court held that subsequent direct service did not restart the limitation period, confirming the plaintiff's claim was inadmissible.
Legislator headnote
AI generated3. odstavek 87. člen ZUP/86; 1. odstavek 26. člen ZUS: Service of an administrative decision on a party's authorized representative constitutes valid service on the party, and subsequent direct service does not restart the limitation period for filing an administrative lawsuit.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka Nova Gorica, št. U 179/2001-8 z dne 26.6.2002.
[JEDRO]
Ni pomembno, če je upravni organ na izrecno zahtevo pooblaščenca vročil odločbo še stranki, čeprav jo je že pravilno vročil njenemu pooblaščencu. V ZUP ni podlage, da bi zaradi take vročitve rok za vložitev tožbe začel teči znova.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo kot prepozno. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil tožbo po svojem pooblaščencu, odvetniku dne 11.7.2001 zoper odločbo tožene stranke z dne 8.12.1998. Navedena odločba tožene stranke je bila vročena odvetniku S. dne 17.12.1998, ker je na podlagi pooblastila z dne 9.6.1997 zastopal tožnika v pritožbenem upravnem postopku. Ta odločba je bila na zahtevo odvetnika vročena tudi tožniku dne 1.9.2001. Po 3. odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) se z vročitvijo spisa pooblaščencu šteje, da je vročen sami stranki. To pa pomeni, da je bila v obravnavani zadevi odločba tožene stranke vročena tožniku dne 17.12.1998 in bi bilo potrebno tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od njene vročitve (1. odstavek 26. člena ZUS). Zato je sodišče moralo tožbo kot prepozno zavreči.
V pritožbi tožnik navaja, da je odločbo tožene stranke prejel šele 1.9.2001. To pa pomeni, da je s tem dnem pridobil pravico do sodnega varstva. Tožbo je vložil v zakonitem 30 dnevnem roku. Sodišče ni imelo zakonite podlage za zavrženje tožbe.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnik v pritožbi ne ugovarja, da je bila odločba tožene stranke vročena njegovemu pooblaščencu, odvetniku M.S., dne 17.12.1998. Na tej podlagi je pravilna odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne, saj je bila vložena dne 11.7.2001 in torej ni bila vložena v predpisanem 30 dnevnem roku. Odločba tožene stranke je bila pravilno vročena odvetniku S. kot pooblaščencu tožnika (pooblastilo z dne 9.6.1997). Na podlagi 3. odstavka 87. člena ZUP/86 je sodišče pravilno štelo, da je bila s tem, ko je bila odločba vročena tožnikovemu pooblaščencu, vročena sami stranki in da je od te vročitve začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Zato ni pomembno, če je bila odločba tožene stranke nato na posebno zahtevo pooblaščenca vročena kasneje še stranki, ker v ZUP ni podlage, da bi rok za vložitev tožbe začel teči znova. Tudi nima prav pritožnik, ko trdi, da je z vročitvijo odločbe pridobil sodno varstvo. Tožnik je imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu v roku 30 dni od vročitve odločbe pooblaščencu, ne pa kasneje.
Neutemeljeno pritožbo je sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS), zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.