Court allows return to home in a hut next to a burnt house as valid under war victim law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 381/2001-6 z dne 3.12.2001.

[JEDRO]

Tudi nastanitev v kašči zraven požganega doma je v takratnih vojnih razmerah, ne glede na slabe bivalne pogoje, mogoče šteti za vrnitev na dom v smislu določb ZZVN.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.1.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote C. z dne 15.3.2000, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca) za čas od 24.7.1942 do 15.5.1945. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je Upravna enota s svojo odločbo, izdano dne 15.3.2000, kršila 4. odstavek 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), saj je tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja do 15.5.1945, čeprav bi mu lahko v skladu z navedeno zakonsko določbo priznala status le do 31.3.1943, kar pa je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tudi tožnikove navedbe v tožbi ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu. S tem, ko se je tožnik dne 31.3.1943 vrnil na svoj dom, pa čeprav je bil požgan, se je nasilno dejanje nad njim prekinilo. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da je z odločbo upravne enote kršen zakon v korist tožnika in je njena odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Vprašanje dobe, ki se bo tožniku priznala kot podlaga za pokojninsko dobo (13. člen ZZVN), pa je stvar odločanja prvostopenjskega organa v ponovnem postopku, v katerem je vezan na pravna stališča tožene stranke in sodišča.

Tožnik je vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je dne 31.3.1943 vrnil na svoj dom. V tožbi je navedel, enako izhaja tudi iz izpodbijane odločbe tožene stranke, da se je njegova družina naselila 31.3.1943 v neki porušeni kašči zraven svoje požgane stanovanjske hiše. Njegovega doma namreč ni bilo več in so ga v celoti rekonstruirali šele po vojni, kar je bilo ugotovljeno tako v upravnem postopku na prvi stopnji, kot tudi na drugi stopnji. Dejstva, da se je njegova družina po sili razmer naselila v kašči v domačem kraju, ni mogoče razlagati tako, kot da se je dne 31.3.1943 vrnila na svoj dom. ZZVN v 4. odstavku 2. člena jasno govori o stanovanjski hiši oziroma o požigu le - te. Dne 31.3.1943 je bila stanovanjska hiša njegove matere še zmeraj požgana, kar ugotavlja tudi samo sodišče v izpodbijani sodbi. Vrnitev tako že pojmovno ni bila mogoča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožana stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku. Glede na določbo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZVN (ZZVN-D) je žrtev vojnega nasilja (begunec) tudi oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Glede na dejansko stanje, ki ga je v obravnavni zadevi tožnik sam navajal, ni sporno, da se je konec marca 1943 vrnil v domačo vas M., kjer se je z družino naselil v kašči zraven svojega porušenega doma. Res je, da 4. odstavek 2. člena ZZVN med pogoji za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja (begunca) določa porušeno hišo ali stanovanje. Toda, tudi nastanitev v kašči zraven porušenega doma je v takratnih vojnih razmerah, ne glede na zatrjevane slabe bivalne pogoje, mogoče šteti za vrnitev na dom v smislu določb ZZVN. Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna nastanitev tožnika pomenila prekinitev okoliščin za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor o tem, da je bila domača hiša požgana, kar je po vrnitvi v domači kraj onemogočilo ponovno nastanitev v njej in tudi ne ugovor, da so domačo hišo v celoti rekonstruirali po vojni.

Ker niso bili podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.