Appeal dismissed: rights consumed by voluntary transfer via sales contract preclude denationalization restitution.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 1491/2000-7 z dne 17.10.2001.

[JEDRO]

Če je prejšnja imetnica pravice uporabe s to pravico svobodno razpolagala in jo s kupoprodajno pogodbo prenesla na podjetje, pomeni, da je bila navedena pravica konzumirana. Zato pogoji za vračanje niso izpolnjeni.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 16.7.2000. Z njo je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostava B. z dne 30.5.2000, s katerim je bil zahtevek pravnih naslednikov F. in H.Z. za denacionalizacijo stavbnega zemljišča parc. št. 2191/2 k.o. B. zavržen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) upravičenec do denacionalizacije tisti, ki mu je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, naštetem v 3. členu, ali neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen). Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) je naveden v 3. členu ZDen. Z uveljavitvijo tega zakona je nacionalizirano zemljišče postalo družbena lastnina. S tem je prejšnji lastnik izgubil lastninsko pravico, nezazidano stavbno zemljišče pa je ostalo v njegovi uporabi, dokler ga ni bil dolžan izročiti občini ali komu drugemu in ga je imel do tedaj pravico brezplačno uživati (38. in 39. člen zakona). Pravica uporabe je bila prenosljiva. Z zakonom o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja iz leta 1968 je bil prenos omejen na določene osebe. Glede na takšno ureditev prenehanje lastninske pravice na stavbnem zemljišču še ne pomeni, da je dana podlaga za denacionalizacijo. Pomemben je tudi akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik zemljišče izročiti občini ali komu drugemu. Šele z odvzemom je zemljišče prešlo iz njegove premoženjske sfere. Če prejšnjemu lastniku zemljišče ni bilo odvzeto z aktom, izdanim na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen oziroma na način določen v 4. členu ZDen, sodišče, enako kot tožena stranka, meni, da ni podlage za uveljavljanje pravic po ZDen. V obravnavanem primeru je navedeno parcelo (prej parc. št. 114/3 k.o. K.p.) podedovala H.Z., ki pa ji pravica uporabe na tem zemljišču ni bila prisilno odvzeta z aktom, izdanim na podlagi predpisa iz 3.

člena oziroma na načine iz 4. člena ZDen, temveč je s kupoprodajno pogodbo z dne 17.6.1966 prenesla pravico uporabe na zemljišču na podjetje G.L.

Tožnik v pritožbi uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da odločbo tožene stranke odpravi in ugodi zahtevku za vrnitev podržavljenega premoženja oziroma razveljavi sodbo in vrne zadevo v novo sojenje. ZDen ne določa, da je pogoj za vrnitev tudi odvzem iz uporabe oziroma posesti. Predmet vračanja je podržavljeno premoženje. Zahteva se le to, da je premoženje prešlo iz zasebne lastninske sfere v državno last. Zakonodajalec je širše določil obseg vračanja podržavljenega premoženja: To se vrača tudi tedaj, ko je šlo za podržavljenje "le" s prehodom lastninske pravice, puščena pa je bila še naprej pravica uporabe. Uživalna pravica ni predstavljala lastninske pravice. Bistvo in namen podržavljenja sta odvzem lastninske pravice. Z odvzemom lastinske pravice lastniki niso več mogli razpolagati z odvzeto nepremičnino. Z.H. je za prenos uživalne pravice prejela le simbolični znesek. Iz pogodbe z dne 17.6.1966 je jasno, da gre zgolj za prenos uživalne pravice.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Med tem upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Zato ni pravilno pravno naziranje tožene stranke in stališča prve stopnje, da je pri presoji, ali gre za podržavljenje, poleg odvzema lastninske pravice pomemben tudi odvzem iz posesti oziroma uporabe.

Toda že tožena stranka in sodišče prve stopnje sta v konkretnem primeru ugotovila, da zemljišče imetniku pravice uporabe oziroma uživanja ne samo, da ni bila odvzeta na podlagi akta državnega organa, temveč, da je imetnica navedene pravice z njo svobodno razpolagala na podlagi sklenjenega pravnega posla in sicer s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno 17.6.1966 s Trgovskim podjetjem G. Ta dejanska ugotovitev v upravnem sporu ni izpodbijana. S sklenitvijo navedene pogodbe in njeno realizacijo je nastalo novo pravno in dejansko stanje. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto v odločbah Up-58/02-10 z dne 7.11.2002 in Up 330/01-12 z dne 7.11.2002 (torej med tem upravnim sporom), je bila v takšnih primerih navedena pravica konzumirana. Prejšnji imetniki pravice uporabe oziroma uživanja niso bili več titularji navedene pravice. Zato niso izpolnjeni pogoji za vračanje premoženja. To pa pomeni, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.