Appeal dismissed; mere investment claims without proof of probable severe harm fail interim relief under ZUS Art. 69(2).

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2002/2001-48 z dne 7.6.2002.

[JEDRO]

Zgolj navedbe o vloženih sredstvih v načrtovanje, razvoj in usposobitev avtobusnih nadstrešnic ne izkazujejo hujših škodljivih posledic v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS. V obrazložitvi sklepa navaja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni navedel in verjetno izkazal pogojev za njeno izdajo.

Tožnik je v zahtevi navajal, da bi mu v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana, nastala nenadomestljiva škoda, ki jo ocenjuje na dve milijardi tolarjev. To je znesek, s katerim je ocenil vrednost celotnega projekta v ponudbi, tožena stranka pa vrednost posla ocenjuje na okoli 800 milijonov tolarjev. Zato tožnik navaja, da že izguba posla in s tem prihodka v znesku 800 milijonov tolarjev predstavlja zanj hujšo škodljivo posledico. Po presoji sodišča pa s tem tožnik ni izkazal verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic. Tožnik zatrjevano škodo sicer razlaga z višino vrednosti posla in z vložitvijo finančnih sredstev v načrtovanje, razvoj in usposobitev za proizvodnjo avtobusnih nadstrešnic, vendar ne prilaga nobenega dokaza. Dokazi bi morali biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice, ki jih je mogoče materialno ovrednotiti. Tožnik je skupaj z drugimi udeleženci zgolj sodeloval na razpisu za izbiro izvajalca za postavitev in vzdrževanje avtobusnih nadstrešnic. Izid takega razpisa je negotov, tožnik pa tudi ni imel nobenega zagotovila, da bo ravno on izbran. Zato niti tožnikovih navedb v zvezi z vložitvijo finančnih sredstev v načrtovanje, razvoj in usposobitev avtobusnih nadstrešnic niti morebitne izgube bodočega dohodka, ki ga tožnik zatrjuje v višini najmanj 2 milijardi tolarjev, upravno sodišče ne more šteti kot hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS. Tožnikove navedbe, da sodno varstvo ne bi doseglo svojega namena, če mu ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku, po presoji upravnega sodišča tudi ne morejo šteti, da bi s tem bil izkazan verjeten nastanek hujših škodljivih posledic.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Tožeča stranka je v celoti dokazala, da ji grozi nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Tožena stranka namreč izvaja vse aktivnosti za postavitev avtobusnih nadstrešnic na območju Mestne občine L. in z dopustitvijo tega bi izid tega sodnega postopka ostal brezpredmeten oziroma sodba zgolj list papirja brez vsakršnega pravnega učinka, četudi bi tožeča stranka uspela. Ostala bi brez posla vrednega preko dve milijardi tolarjev, oziroma po oceni tožene stranke 800 milijonov SIT. Že to navedeno dejstvo samo po sebi pomeni ogromno škodo oziroma hujše škodljive posledice. Postavitev nadstrešnic še pred odločitvijo sodišča pomeni za tožečo stranko nenadomestljivo škodo, saj tožeča stranka svojih nadstrešnic ne bi mogla več postaviti. Če sodišče ne izda nemudoma začasne odredbe, bi tožena stranka ostala brez učinkovitega pravnega varstva. Navedena pravica predstavlja eno najvišjih vrednot pravnega sistema, zato jo varuje tudi Ustava RS. Predlaga, da izpodbijani sklep pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, če tožnik v zahtevi za njeno izdajo izkaže dejansko možnost verjetnega nastanka hujših škodljivih posledic. To pomeni, da hujše škodljive posledice zatrjuje in podpre z ustreznimi dokazi. Šele tako lahko sodišče odloči o potrebi za izdajo začasne odredbe z ureditvijo stanja glede na sporno razmerje.

V tem primeru pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik hujših škodljivih posledic ni verjetno izkazal. Tožnik za zatrjevane hujše škodljive posledice ni ponudil nobenih dokazov, čemur v pritožbi niti ne ugovarja. S tem pa tudi ni izkazal potrebe za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje upravnemu sodišču, da zgolj navedbe o vloženih sredstvih, še niso izkazane hujše škodljive posledice v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS in sicer zaradi razlogov, ki jih je navedlo že upravno sodišče.

Če tožnik ne uspe dokazati, da izpolnjuje zakonite pogoje za izdajo začasne odredbe, se ne more sklicevati na neučinkovito sodno varstvo, če začasna odredba ni izdana.

Po določbi 23. člena ZUS odloči sodišče o stroških postopka le, če v upravnem sporu odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in v primeru razdelitve skupnih stroškov, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato za odločanje o predlogu za povrnitev stroškov pritožbenega postopka v ZUS ni pravne podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi s 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.