Appeal dismissed because temporary order request lacked a concrete proposal for interim state regulation.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance court's rejection of a request for a temporary order. The appellant argued that enforcing the denial of permanent residence would cause severe family harm and potential deportation, yet the lower court correctly noted the absence of a specific proposal for interim state regulation in the request. The court ruled that without a concrete plan for how the legal situation should be temporarily resolved, the statutory conditions for granting a temporary order were not met, and the feared deportation consequences belonged to a separate proceeding.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 69. člen Zakona o upravnem sporu; A temporary order may be granted only if the request contains a concrete proposal for the interim regulation of the legal situation, as the mere threat of severe consequences without a specific remedial plan does not satisfy the statutory requirement for probable necessity.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 84/2002-6 z dne 7.5.2002.
[JEDRO]
Potreba za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana, če zahteva za izdajo začasne odredbe ne vsebuje konkretnega predloga za začasno ureditev stanja.
[OBRAZLOŽITEV]
V upravnem sporu tožnik izpodbija odločbo tožene stranke z dne 20.3.2002, s katero tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, ZUS), s katero je tožnik zahteval, da se zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do ureditve pravnega razmerja, da bi se ublažila tragična situacija v njegovi družini in preprečile hujše škodljive posledice.
V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke negativna odločba, ki ne spreminja že obstoječega tožnikovega pravnega razmerja, namreč da nima dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker niso izkazani zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo zavrnilo.
Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi se morala izvršitev izpodbijanega akta zadržati, saj mu bo z njegovo izvršitvijo prizadejana težko popravljiva škoda. Proces zadržanja izvršitve te odločbe bo namreč prepuščen organom za notranje zadeve, ki ga bodo zopet izgnali iz Slovenije. To ne bo povzročilo le nove osebne tragedije in ponovne neprostovoljne ločitve od družine, kar predstavlja po vseh mednarodnih konvencijah hudo kršitev človekovih pravic, temveč bi mu škodovalo zaradi samega postopka, ki sedaj poteka. Ni le v njegovem interesu, temveč je tudi v interesu države, da se spor čimprej reši. Zaradi odsotnosti iz države bi moral postaviti začasnega skrbnika, kar poleg stroškov pomeni tudi podaljševanje postopka. Poleg tega ima v Sloveniji stanovanje. Če se izvajanje izpodbijane odločbe ne bo začasno zadržalo, bo to pomenilo odprto pot za izgon iz države. S tem se bo spremenilo dejansko stanje in tudi pravno formalno tožnikovo stanje. Prav takšni spremembi pa bi se z izdajo začasne odredbe izognil. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po 2. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo huše škodljive posledice ali grozeče nasilje.
Tožnik mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navesti vse, kar je pomembno za odločitev in predložiti vse ustrezne dokaze. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS pa mora tožnik navesti tudi predlog začasne ureditve stanja, torej kako ali na kakšen način naj bi se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu uredilo stanje, da bi se odvrnil verjeten nastanek hujših škodljivih posledic ali grozeče nasilje. Če zahteva za izdajo začasne odredbe ne vsebuje konkretnega predloga za začasno ureditev stanja, kar je primer v konkretni zadevi, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je tožnik verjetno izkazal potrebo za izdajo začasne odredbe in da so izpolnjeni zakonski pogoji za njeno izdajo. Izgon iz države, ki ga pritožnik navaja v pritožbi kot pričakovano posledico, pa je stvar drugega postopka, v katerem ima tožnik posebno sodno varstvo. Ni pa izgon predmet tega upravnega spora, v katerem tožnik izpodbija negativno odločbo tožene stranke o dovoljenju za stalno prebivanje. Zato tožnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati kot podlago za izdajo začasne odredbe posledic, ki naj bi izhajale iz njegovega položaja, ki ga ima kot tujec ter so njegovi pritožbeni ugovori neutemeljeni.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.