Appeal allowed; absence alone insufficient to prove lack of genuine residence without duration and reason.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1408/95-10 z dne 12.12.2000 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Samo dejstvo, da je bil prosilec za pridobitev državljanstva RS dalj časa odsoten iz RS, ne zadošča za ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev dejanskega življenja v RS, ne da bi bila ugotovljena čas odsotnosti iz Slovenije in razlog take odsotnosti. Po Uredbi o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo se pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja, daljša odsotnost iz Slovenije, sicer šteje za prekinitev, vendar le, če gre za odsotnost nad tri mesece.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1.8.1995. S to odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku (potem, ko je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 764/93 z dne 21.4.1994 odpravljena njena odločba z dne 26.5.1993), zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je tožnik vsako leto dalj časa odsoten iz Republike Slovenije, kar izhaja iz med seboj skladnih izjav v postopku zaslišanih in da nima namena živeti v Republiki Sloveniji.

Na to kažejo naslednje okoliščine: tožnikova žena in oba sinova niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije, starejši sin živi v Makedoniji, tožnik v T. prodaja stanovanjsko hišo. Tožnik zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ki ga za pridobitev slovenskega državljanstva določa 40. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94). Sodišče prve stopnje soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik dejansko ves čas ne živi v Republiki Sloveniji.

Navaja, da ni pomembno samo, kje ima tožnik uradno prijavljeno stalno prebivališče, ampak so pomembne tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, kje tožnik dejansko živi. Te je tožena stranka pravilno ugotovila. Sklicuje se na podatke v upravnih spisih, iz katerih izhaja, da se je tožnikov starejši sin prešolal v Makedonijo, v T., da je bil tožnikov lokal dalj časa zaprt, da prodaja stanovanjsko hišo, da tožnikova žena in otroci niso zaprosili za slovensko državljanstvo in da je tožnik vsako leto nekaj mesecev odsoten iz Slovenije.

Te odsotnosti ob upoštevanju prej navedenih okoliščin ni mogoče enačiti z odsotnostjo zaradi dopusta. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati dokazi, na katere se sklicuje tožnik - potrdilo o plačanih davkih in mnenje župana, ki ga je tožnik priložil tožbi in ga zato sodišče, glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS, ni dolžno presojati. Tudi sicer to mnenje potrjuje le podatek iz evidence o prijavi stalnega prebivališča tožnika. Ugovor kršitve pravil postopka je utemeljen, saj tožena stranka ni zahtevala predložitve pooblastila glede na pripravljalno vlogo z dne 22.5.1995, vendar ta kršitev, glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Vstraja pri toženem razlogu bistvene kršitve pravil postopka, ki je podana s tem, da v postopku ni sodeloval njegov pooblaščenec. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da navedena kršitev ni mogla vplivati na odločitev. Pooblaščenec bi lahko v postopku predlagal dokaze, npr. o tem, da so za slovensko državljanstvo zaprosili tudi tožnikovi družinski člani in sicer preko predstavnika madžarske manjšine v L., vendar prošnja ni bila posredovana pristojnemu organu. Sodba tudi ni popolno obrazložena. Sodišče se le pavšalno sklicuje na podatke spisa. Napačna je ugotovitev, da tožnik z družino pretežno živi v Makedoniji. Za tako ugotovitev ni podlage v dokazih, ki jih je tožnik predložil toženi stranki in jih sedaj ponovno prilaga. Iz potrdila o davčni številki za njegovo ženo izhaja, da je davčna zavezanka v Sloveniji. Osebno izkaznico ima izdano v Sloveniji. Enako sin A.,ki se je in se še šola v Sloveniji. To izhaja iz potrdila Zavoda za izobraževanje odraslih in mladine Ljudske univerze L. z dne 11.1.2001, spričevala o zaključnem izpitu Dvojezične srednje šole v L. z dne 31.8.1999 ter spričevala o končani osnovni šoli Osnovne šole T. Tudi mlajši sin se šola v Sloveniji. To izhaja iz potrdila iste šole z dne 15.1.2001. Ponovno prilaga tudi potrdilo Občine T. in obrtno dovoljenje. Vsa navedena potrdila dokazujejo, da z družino živi in je tudi na dan vložitve prošnje za pridobitev državljanstva živel v Sloveniji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči, da se ugodi prošnji za pridobitev državljanstva in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoj dejanskega življanja v Sloveniji, kar je eden od pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva določa 40. člen ZDRS, kot pravilno navajata sodišče prve stopnje in tožena stranka. Med tem, ko sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, tožnik temu ugovarja in navaja okoliščine, ki kažejo na to, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Vsebina pojma dejansko življenje v zakonu ni natančno opredeljena, zato ga ugotavlja pristojni organ glede na dejanske okoliščine konkretnega upravnega postopka. Pomembne so zlasti okoliščine, povezane z življenjem prosilca za državljanstvo, z njegovo zaposlitvijo, njegovo družino, ki kažejo na to, kje prosilec opravlja bistvene življenske aktivnosti. Sodišče je odločilo o tožbi na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka. Ta opira ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje navedenega pogoja, predvsem na okoliščino, da je vsako leto dalj časa odsoten iz Slovenije, da njegova žena in sinova niso zaprosili za slovensko državljanstvo, da starejši sin živi v Makedoniji in da tožnik prodaja hišo v T., kar naj bi vse dokazovalo, da tožnik nima namena živeti v Sloveniji. Tako ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča ne more biti zadostna podlaga za zaključek, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, ko pa tožena stranka ni ugotovila in v odločbi navedla, koliko časa je bil tožnik odsoten iz Slovenije in ne razloga njegove odsotnosti in tudi ne drugih okoliščin, ki kažejo na to, da tožnik v Sloveniji ne opravlja bistvenih življenjskih aktivnosti, kot tudi ne dokazov o tem, da obstoje okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da tožnik nima namena živeti v Sloveniji. Po Uredbi o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (Uredba, Uradni list RS, št. 47/94) se pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja, daljša odsotnost iz Slovenije sicer šteje za prekinitev, vendar le, če gre za odsotnost nad 3 mesece. Take odsotnosti tožena stranka ni ugotovila. Ob tako pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, pritožbeno sodišče ne sprejema presoje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bistveno kršila pravil postopka (glede predložitve pooblastila oziroma glede vabljenja pooblaščenca).

V ponovljenjem postopku bo zato potrebno odpraviti navedene pomanjkljivosti. Predvsem bo potrebno natančno ugotoviti čas tožnikove odsotnosti iz Slovenije in razlog, zaradi katerega je bil tožnik odsoten, ter tožnikovemu pooblaščencu dati možnost, da sodeluje v postopku.

O tožnikovem predlogu za povrnitev stroškov pritožbeno sodišče ni odločalo, ker po določbi 23. člena ZUS, trpi vsaka stranka svoje stroške, saj je sodišče prve stopnje odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe.

Ker torej v odločbi tožene stranke navedeno dejansko stanje ne daje zanesljive podlage za sklep, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na seji. Glede na navedeno je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - 1. odstavka 59. člena ZUS. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.