Appeal granted; court remands case to re-evaluate forced labor status beyond TODT employment fact.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1558/2001-9 z dne 17.12.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Samo dejstvo, da je tožnik delal za organizacijo TODT, ni zadostna podlaga za odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 28.2.2001, s katero je zavrnila njegovo zahtevo za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca za čas od 5.6.1944 do 9.5.1945, ki naj bi ga tožnik prebil na prisilnem delu. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da v zadevi ni sporno, da je bil tožnik dne 5.6.1944 poslan na delo na B. s strani nemške organizacije TODT. Na tej podlagi je sodišče, enako kot tožena stranka, presodilo, da ni bil poslan na prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Zato mu uveljavljanega statusa ni mogoče priznati. Med delovne deportirance, tudi po presoji sodišča, ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni delovni urad na nemškem zasedbenem območju in pri katerih obstajajo v času dela vsi elementi delovnega razmerja. Navedba, da tožnik za svoje delo ni dobil plačila, temveč le malo hrane, delovne obleke in cigarete, na drugačno odločitev ne more vplivati.

Tožnik vlaga pritožbo, ker meni, da je presoja sodišča napačna in krivična zaradi razlogov, razvidnih iz tožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99) se za delovnega deportiranca šteje oseba, ki jo je okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslal na prisilno delo, pri čemer je moral ukrep trajati najmanj tri mesece.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta svojo odločitev oprla izključno na dejstvo, da je tožnik nesporno delal v organizaciji TODT. Toda po presoji pritožbenega sodišča navedeno dejstvo, ki sicer je pravno pomembno pri odločanju o priznanju uvejavljanega statusa, samo zase, brez upoštevanja tudi drugih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, še ne more predstavljati zadostne podlage za odločitev. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z načelnim stališčem sodišča prve stopnje, da pojem delovnih deportirancev ne vključuje oseb, ki so delale v organizaciji TODT, če je tako delo imelo vse elemente delovnega razmerja. Vendar pa samo to, da je tožnik delal v navedeni organizaciji, še ne pomeni, da je delal prostovoljno in za plačilo, ob tem ko je tožnik ves čas postopka, in tudi v tožbi navajal, da je na delo odšel prisilno in da za delo (v skladišču profilnega železa in kot telefonski delavec), ni prejemal nobenega plačila. Teh tožnikovih navedb sodišče ni presodilo. Ker v konkretnem primeru sam˘ dejstvo, da je tožnik delal pri TODT, še ni zadostna podlaga za odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa po navedeni določbi ZZVN, tožena stranka pa drugih okoliščin, pomembnih za prizananje tega statusa ni ugotavljala, sodišče ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (z obrazloživijo, da je bil postopek pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena), ne da bi presodilo še tožbene navedbe in pojasnilo, zakaj okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, niso pomembne za odločitev o zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.