Supreme Court allows appeal against supplementary decision lacking legal basis due to prior ruling on same property portion.

Tožbi se ugodi in se odpravi dopolnilna odločba Ministrstva ... z dne 14.11.1996.

[JEDRO]

Za izdajo dopolnilne odločbe ni bilo podlage, saj je bilo s prejšnjo odločbo odločeno o tistem delu nepremičnine, ki je v uporabi ustrezne institucije, to je o tistem delu, o katerem je bilo ponovno odločeno z dopolnilno odločbo. Zato je dopolnilna odločba že zaradi tega nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka vrnila v last upravičencu R. samostanu U. v L. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) 66/1000 delov nepremičnine parc. št. 70/1 - stavbišče, 3377 m2, vpisane pri vl. št. 1227, k. o. A., kot družbena lastnina, z imetnikom pravice uporabe SR Slovenija. Zavezanka - Republika Slovenija je z dnem pravnomočnosti izpodbijane odločbe dolžna izročiti upravičencu v last navedeno nepremičnino (1. točka izreka). Zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v L. izvede zemljiškoknjižno spremembo po pravnomočnosti izpodbijane odločbe (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je dne 17.11.1999 izdalo sodbo, št. U 1859/96-12, s katero je zavrnilo tožbo zoper navedeno izpodbijano odločbo. Tožena stranka je odločitev oprla na dejstvo, da navedeno premoženje predstavlja prostore v uporabi S.š. muzeja, ki soglaša z vrnitvijo tega premoženja v last upravičencu. Sodišče prve stopnje se je s to odločitvijo v navedeni sodbi strinjalo. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v zadevi sporno, ali za vrnitev navedene nepremičnine v naravi obstaja ovira iz 1. točke 1. odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), na kar se sklicuje tožeča stranka. Po tedanji presoji sodišča prve stopnje pavšalno sklicevanje tožeče stranke na negativno izjavo Vlade Republike Slovenije in na to, da nima drugih nepremičnin, kamor bi preselila S.š. muzej in bi bila vrnitev predmetnega premoženja povezana z nesorazmernimi stroški ter da nima sredstev za pridobivanje novih prostorov, ne izkazuje dejanskega stanja iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi bile podlage za sklep, da obstaja dejansko stanje iz navedene določbe ZDen, pa, po takratni ugotovitvi sodišča prve stopnje, tožeča stranka ni navedla.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper navedeno sodbo z dne 17.11.1999 uveljavljala vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Ni se strinjala s presojo sodišča prve stopnje in se je sklicevala na odločbo tožene stranke z dne 29.5.1995, s katero je ta zavrnila zahtevo za vrnitev v naravi do 319/1000 nepremičnine -

parcele št. 70/1 - stavbišče, ta delež pa vsebuje tudi delež 66/1000 te nepremičnine, ki ga uporablja S.š. muzej.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče ugodilo navedeni pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje z dne 17.11.1999 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da bi lahko tožena stranka z izpodbijano odločbo dopolnila odločbo z dne 29.5.1995 le, kolikor z njo ne bi odločila o tistem delu nepremičnine, ki je v uporabi S.š. muzeja. Da gre za tak primer, pa iz podatkov upravnega spisa -

odločbe z dne 29.5.1995 in iz izpodbijane dopolnilne odločbe z dne 14.11.1996 ne izhaja. Z odločbo z dne 29.5.1995 je bilo namreč odločeno tudi o 319/1000 nepremičnine. Če je, po mnenju pritožbenega sodišča, res, kar navaja tožeča stranka, da so v tem delu vključeni tudi prostori v uporabi S.š. muzeja, na kar kažejo podatki v predloženih upravnih spisih, za izdajo dopolnilne odločbe ni bilo podlage in je izpodbijana odločba že zato nezakonita. Zato, po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 59. člena ZUS.

Tožba je utemeljena.

Predmet upravnega spora je namreč dopolnilna odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku, uvedenem na zahtevo R. samostana U. v L. Dopolnilno odločbo je v času izdaje izpodbijane odločbe urejal Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v 216. členu. Po navedeni določbi lahko pristojni organ, če ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih postopka, na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta. Z dopolnilno odločbo se dopolnjuje že izdana odločba, ni pa z njo mogoče v škodo ali v korist stranke spremeniti odločbe, s katero je bilo o zahtevku že odločeno.

Tudi po presoji tega sodišča v podatkih predloženih upravnih spisov ni podlage za sklepanje, da je bil v obravnavani zadevi izpolnjen navedeni pogoj za izdajo dopolnilne odločbe, to je izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka dopolnila odločbo z dne 29.5.1995.

Sodišče prve stopnje tudi meni, da bi odločbo z dne 29.5.1995 tožena stranka lahko dopolnila le, kolikor z njo ne bi odločila o tistem delu nepremičnine, ki je v uporabi S.š. muzeja. Da gre za tak primer, pa iz podatkov upravnih spisov - odločbe z dne 29.5.1995 in izpodbijane dopolnilne odločbe z dne 14.11.1996 - ne izhaja. Z odločbo z dne 29.5.1995 je bilo namreč odločeno tudi o 319/1000 navedene nepremičnine. Če je res, kar navaja tožeča stranka, da so v tem delu vključeni tudi prostori v uporabi S.š. muzeja, na kar kažejo podatki v predloženih upravnih spisih, tudi po mnenju tega sodišča za izdajo navedene dopolnilne odločbe ni bilo podlage in je izpodbijana odločba že zato nezakonita.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo, zaradi navedenih razlogov, odpravilo, na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.