Appeal dismissed; investor must pay proportional land preparation costs for holiday home outside zoning area.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2569/97-8 z dne 6.5.1999.

[JEDRO]

Investitor mora plačati sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča, če gradi počitniški objekt izven območja urejanja stavbnih zemljišč.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.9.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 3.6.1997, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku odmeril sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča v znesku 590.752,00 SIT in odločil, da mora investitor ta znesek v celoti poravnati pred izdajo gradbenega dovoljenja na žiro račun Občine C. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določbo 2. odstavka 57. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) in na določbe: 3. in 4. odstavka 43., 1. odstavka 43.a in 1. in 2. odstavka 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in 33/89). Po navedenem 2. odstavku 57. člena Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 se navedene določbe Zakona o stavbnih zemljiščih iz let 1984 in 1989 uporabljajo za že začete, vendar še nedokončane postopke. V obravnavanem primeru gre za gradnjo počitniškega objekta izven območja urejanja stavbnih zemljišč in priključitev tega objekta na komunalne objekte in naprave, zgrajene izven območja urejanja stavbnih zemljišč. Zato mora investitor, v konkretnem primeru tožnik, po mnenju sodišča prve stopnje, plačati sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča. Ugovore tožnika, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopno odločbo in jih sedaj ponavlja v tožbi, je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka utemeljeno in argumentirano zavrnila in tožniku pravilno pojasnila, da mu ni priznala stroškov, ki jih je imel zaradi vlaganj v komunalne in druge objekte sekundarnega omrežja, ker zakon ne predvideva, da se ta vlaganja upoštevajo (1. odstavek 43.a člena Zakona o stavbnih zemljiščih/84 in 89).

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Ne zdi se mu pravično, da mora dvakrat plačevati stroške urejanja stavbnega zemljišča. Zdi se mu tudi nelogično, da mu upravni organ ne prizna njegovih vlaganj v urejanje stavbnega zemljišča, ker naj bi gradil izven območja urejanja stavbnega zemljišča. Ne vidi tudi pravega razloga za to, da se ta njegova vlaganja ne bi priznala. Meni tudi, da sta zato kršena tako zakon kot tudi ustava. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je, po mnenju pritožbenega sodišča, pravilna in temelji na navedenih določbah 2. odstavka 57. člena Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 in 3. in 4. odstavka 43. člena, 1. odstavka 43.a člena in 1. in 2. odstavka 45. člena Zakona o stavbnih zemljiščih/84 in 89. Po določbi 1. odstavka 43.a člena navedenega zakona je namreč investitor, ki namerava zgraditi nov objekt oziroma prizidati ali nadzidati obstoječi objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, izven območja urejanja stavbnega zemljišča in ga priključiti na komunalne objekte in naprave, zgrajene izven območja urejanja stavbnega zemljišča, dolžan plačati sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in iz navedb v izpodbijani odločbi tožene stranke, da gre za gradnjo počitniškega objekta izven območja urejanja stavbnih zemljišč in priključitev tega objekta na komunalne objekte in naprave, zgrajene izven območja urejanja stavbnih zemljišč. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz navedenih zakonskih določb, da mora investitor, v konkretnem primeru tožnik, plačati sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene ugovore, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopno odločbo, in se pri tem sklicevalo na utemeljitev s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, ki je tožniku pravilno pojasnila, da mu ni priznala stroškov, ki jih je imel zaradi vlaganj v komunalne in druge objekte sekundarnega omrežja, ker zakon ne predvideva, da se ta vlaganja upoštevajo (1. odstavek 43.a člena Zakona o stavbnih zemljiščih/84 in 89). Te ugovore tožnik uveljavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo in so, glede na navedeno, po mnenju pritožbenega sodišča, neupoštevni.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS.