Appeal dismissed; residence permit issuance requires application, not ex officio action under ZTuj.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Uv 33/95-13 z dne 21.2.2001.

[JEDRO]

V Zakonu o tujcih, niti v Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih republik naslednic nekdanje SFRJ v RS, ni podlage za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po uradni dolžnosti. Postopek za izdajo tega dovoljenja se začne na prošnjo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list RS, št. 50/70 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zaradi nezakonitega dejanja, ki naj bi ga tožena stranka storila s tem, da mu ni po uradni dolžnosti izdala dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, s čemer je poseženo v njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS -

pravico do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da se tožnik moti, ko meni, da bi mu morala tožena stranka izdati dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji po uradni dolžnosti z dnem, ko je zanj začel veljati Zakon o tujcih (ZTuj, Uradi list RS, št. 1/91). Sodišče se sklicuje na določbo 81. člena ZTuj v zvezi z določbo 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in navaja, da je za tožnika začel navedeni zakon veljati dne 26.2.1992, ko je postal tujec, ker ni zaprosil za sprejem v državjanstvo Republike Slovenije. Iz določbe 13. in 16. člena ZTuj izhaja, da se tujcu izda dovoljenje za stalno prebivanje le na podlagi prošnje in ne po uradni dolžnosti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev določb postopka naj bi bila podana s tem, da je o tožbi odločilo krajevno nepristojno sodišče. Za odločanje o tožbi je glede na to, da ima tožnik stalno prebivališče v C., pristojno odločati Upravno sodišče Republike Slovenije - Oddelek v Celju. Kršitev materialnega zakona naj bi bila podana s tem, da je sodišče uporabilo določbe ZTuj, za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je zaradi protiustavne pravne praznine, v neskladju z ustavo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana. ZUS v 4. odstavku 7. člena sicer res določa, da sodi upravno sodišče na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. Vendar pa, kot izhaja iz podatkov tožbe, ki so podlaga za določitev krajevne pristojnosti, tožnik sedaj ne prebiva na območju Republike Slovenije, ampak na območju ZR Jugoslavije, v L. (zastopa ga odvetnik iz L., tožba in pritožba sta na sodišče poslani iz ZR Jugoslavije). Za take primere ZUS v 5. odstavku 7.

člena določa krajevno pristojnost glede na kraj izdaje izpodbijanega akta, kar pomeni, da je krajevna pristojnost določena po sedežu tožene stranke in ker je ta v Ljubljani, je ugovor krajevne pristojnosti neutemeljen.

Prav tako ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Res je sicer, da je ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 odločilo, da je ZTuj v neskladju z ustavo zaradi protiustavne pravne praznine, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2.

odstavka 81. člena tega zakona. Iz navedene odločbe ustavnega sodišča izhaja, da določbi 13. in 16. člena ZTuj nista ustrezni določbi za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli. Vendar pa v tem primeru tožba ni vložena zoper upravno odločbo, izdano na podlagi navedenih določb ZTuj, ampak zaradi nezakonitega dejanja tožene stranke, ker ta tožniku ni izdala dovoljenja za stalno prebivanje po uradni dolžnosti. Za izdajo takega dovoljenja po uradni dolžnosti pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podlage, zato ni nezakonitega dejanja. Po ZTuj (prejšnjem in novem, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 61/99), kot tudi po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99) se postopek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje začne na prošnjo in ne po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožba neutemeljena.

Ker uveljavljana pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.