Appeal court quashes first-instance ruling on administrative silence due to failure to serve the decision.

1. Pritožbi zoper 1. točko sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. 2304/2000-13 z dne 24.10.2001 se ugodi, 1. točka izpodbijanega sklepa se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

2. Pritožba zoper 2. točko sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2304/2000-13 z dne 24.10.2001 se zavrne in se v tem delu sklep potrdi.

[JEDRO]

Odločba se šteje za izdajo, če je tudi vročena. Sama odločitev še ne pomeni, da je podan molk organa. Treba pa je presoditi, ali so razlogi, zaradi katerih do vročitve ni prišlo, upravičeni ali ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke, vloženo zaradi molka prvotožene stranke in zoper odločbo drugotožene stranke z dne 29.10.1999 s sklepom zavrglo (1. in 2. točka izreka sklepa).

Pri obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 26. člena in določbo 2. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navaja, da sme po določbi 2. odstavka 26. člena ZUS stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena v primeru, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Iz podatkov v upravnih spisih, izhaja, da je tožena stranka o pritožbi tožeče stanke izdala odločbo z dne 8.12.1999 in jo, skupaj z upravnim spisom ter izvodom te odločbe za vročitev tožeči stranki, poslala drugi toženi stranki 15.12.1999. To je skladno z določbo 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po kateri organ druge stopnje praviloma pošlje svojo odločbo, s spisi organu prve stopnje, ki mora odločbo vročiti strankam. V konkretnem primeru torej ni izpolnjena prva, izmed dveh v 2. odstavku 26. člena ZUS določenih procesnih predpostavk, to je neizdaja odločbe organa druge stopnje - v tem primeru prve tožene stranke - o pritožbi zoper odločbo prve stopnje - v tem primeru drugotožene stranke.

Glede 2. točke izreka izpodbijanega sklepa se sodišče 1. stopnje sklicuje na 3. točko 1. odstavka 34. člena ZUS in 1. odstavek 3. člena ZUS. Tožeča stranka v tožbi, v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, izrecno navaja, da vlaga tožbo zoper odločbo drugotožene stranke (G.Z.), torej organ prve stopnje. Zato jo je sodišče moralo zavreči.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ostala brez pravne zaščite in pravnega sredstva. Ne strinja se s tem, da bi morala pred vročitvijo odločbe o pritožbi, plačati takso. Gre namreč za nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti. V teh primerih se ne plača taksa.

Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vsebinsko obravnavo zadeve.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba zoper 1. točko izpodbijanega sklepa je utemeljena, Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

K 1. točki: Tudi če je drugotožena stranka o pritožbi tožnika sicer odločila in to še pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa druge stopnje, pa ta odločba tožene stranke tožniku še ni bila vročena, ni mogoče šteti, da je bila odločba izdana in da torej ni bilo molka. Za ugotovitev, da je bila odločba izdana jo je potrebno tudi vročiti. Zato niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz razlogov, ki jih navaja, ni pogojev za tožbo zaradi molka, niti odločitev, sprejeta na navedeni podlagi, nista pravilni.

Iz izpodbijanega sklepa in podatkov spisa je razvidno, da je prvotožena stranka v odgovoru na tožbo navajala, da tožeča stranka kljub opominom ni hotela plačati upravne takse oziroma je to vseskozi odklanjala in zavračala. G.Z. ji ni vročila navedene odločbe glede na določbo tretjega odstavka 14. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list SRS, št. 7/72 do 1/90 in RS, 18/90 do 12/92). Če to drži, potem do izdaje odločbe tožene stranke (tudi vročitve) ni prišlo zaradi ravnanja tožene stranke, temveč zaradi okoliščin na strani tožeče stranke. O teh okoliščinah pa izpodbijani sklep nima nobene presoje in nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče ga ne more preizkusiti.

Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 3. odstavka 72. člena (ZUS) - kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Zato je na podlagi 74. in 68. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K 2. točki: Ker je ugotovitev sodišča prve stopnje v tem, da je tožeča stranka tožbo vložila tudi zoper G.Z. torej organ prve stopnje, skladna s podatki spisov, je po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v tem delu pravilno odločilo, in za svojo odločitev navedlo pravilno dejansko in pravno podlago. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu (zoper to točko izreka) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ta del izpodbijanega sklepa (73. in 68. člen ZUS).