Appeal dismissed; urban inspector's order to remove unauthorized building stands without valid permit.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 701/97-8 z dne 7.4.1999.

[JEDRO]

Za ukrep urbanističnega inšpektorja zadostuje ugotovitev, da tožnik za opravljeni poseg v prostor nima ustreznega dovoljenja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.3.1997. Z njo je ta odpravila 2. in 3. točko izreka odločbe urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota L., Izpostava L. z dne 7.6.1995 in ju nadomestila z novima 2. in 3. točko, s katerima je odločila, da za objekt iz 1. točke veljajo naslednje prepovedi:

priključitev objekta na komunalne objekte in naprave ter druga infrastrukturna omrežja, uporaba in upravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti v objektu, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi, odmera davčnih in drugih dajatev. Če investitor ne bo izvršil naloženega dejanja na način in v roku, kot je določeno s 1. točko izreka, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. S 1. točko odločbe prve stopnje je bilo tožniku naloženo, da mora do dne 9.8.1995 odstraniti garažni objekt v tlorisni izmeri 7 x 7 m na zemljišču parc. št. 761 k.o. L. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. V ostalem delu je pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo zavrnila. Drugo točko izreka je spremenila zato, ker se navedeni ukrepi ne morejo izreči investitorju v konkretnem primeru, saj je tožnik izvajal dela na zemljišču, ki ni njegova last. Tretjo točko izreka pa je spremenila zato, ker organ urbanistične inšpekcije ni upošteval določb ZUP, ki določajo pogoje in način opravljanja izvršbe s tem, ko je odločil, da v primeru, če tožnik spornega objekta na bo odstranil do 9.8.1995, bo to opravilo pooblaščeno podjetje 1.9.1995 na njegove stroške.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da sta prvostopni organ in tožena stranka odločila pravilno in v skladu s 73. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Ta določa, da v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje, ali drugače sanira poseg v prostor, na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Tožnik ne oporeka navedbam izpodbijane odločbe, da je inšpekcijski organ pri opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 6.6.1995 zapisniško ugotovil, da je tožnik zgradil garažo v tretji gradbeni fazi tlorisnih dimenzij 7 x 7 m s pritličjem in mansardo ter s streho dvokapnico, krito s cementno kritino, za kar ni pridobil lokacijskega dovoljenja, kar bi za navedena dela po določbi 50. člena ZUN moral imeti. V navedenem členu je določeno, da je za graditev objektov in naprav potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje, v 51. členu ZUN pa je določeno, za katera dela oziroma posege v prostor lokacijsko dovoljenje ni potrebno, pač pa jih mora investitor pred pričetkom del priglasiti za urejanje prostora pristojnemu organu upravne enote, ki mu po določbi 62. člena ZUN izda odločbo o dovolitvi priglašenih del. Za dovoljeno se šteje samo gradnja, za katero je investitor pridobil pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Ker tožnik za objekt, ki je predmet upravnega spora, ni pridobil pravnomočnega lokacijskega dovoljenja po 50. členu ZUN, je organ urbanistične inšpekcije pravilno odredil, da mora investitor sporni objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da ni mogoče upoštevati ugovora, da tožnik zaradi postopka zemljiškoknjižnega prenosa lastnine ni mogel pridobiti lokacijskega dovoljenja. Dejstvo je, da je tožnik zgradil garažo, ne da bi za ta poseg imel pravnomočno lokacijsko dovoljenje, kar je nesporno.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, da je njegov pravni prednik sporni objekt zgradil že pred uveljavitvijo ZUN. Takratni zakon o urbanističnem planiranju je vseboval dugačna merila. Sam zapisnik urbanističnega inšpektorja ničesar ne pove o datumu, ampak samo ugotavlja stanje ob ogledu. V zadevi sploh ni vprašljiva legalizacija objekta in novogradnja. Edina ovira je neurejeno zemljiškoknjižno stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz predloženih spisov jasno izhaja, da tožnik za opravljeni poseg v prostor nima ustreznega dovoljenja in tega tožnik ne zanika niti v pritožbi. Zato sta po presoji pritožbenega sodišča tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. S temi razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju na tem mestu ne navaja še enkrat.

Tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da je bil sporni objekt zgrajen že pred uveljavitvijo ZUN, torej po določbah Zakona o urbanističnem planiranju, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pomembno je, da je bil objekt, na katerega se nanaša ukrep, zgrajen brez ustreznega dovoljenja. Zato je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, določbe ZUN pa pravilno uporabljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.