Court dismisses appeal upholding that tax payment rights expire two years after the year of obligation. The court rejects the claim that the statute of limitations was interrupted. The decision confirms the administrative court's ruling on tax expiration. The court clarifies the specific timing rules for tax payment deadlines. The ruling establishes that rights to pay court fees lapse after two years. The court applies the law strictly to determine the expiration date. The outcome is a dismissal of the appeal against the tax order.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal, upholding the first-instance administrative court's decision to confirm the tax assessment. The appellant argued that the statute of limitations under Article 9 of the Court Fees Act had been interrupted, but the court found no evidence supporting this claim. The court ruled that the right to demand payment expires two years after the year in which the fee was due, leading to the rejection of the appellant's arguments.
Legislator headnote
AI generatedArticle 1 of the Court Fees Act; Article 9 of the Court Fees Act; Article 2, Paragraph 4 of the Court Fees Act; Article 68 of the Administrative Procedure Act; Article 73 of the Administrative Procedure Act: The right to demand payment of court fees expires two years after the year in which the fee was due, and the statute of limitations is not interrupted by the filing of an objection unless explicitly proven.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1779/95-25 z dne 2.4.2002.
[JEDRO]
Pravica zahtevati plačilo takse zastara v dveh letih, po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku na njegovo zahtevo z dne 27.3.2002 na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) izdalo odločbo, s katero mu je odmerilo takso za sodbo in pritožbo v tem upravnem sporu v višini 48.000,00 SIT in določilo rok za plačilo takse 15 dni od vročitve tega sklepa. V obrazložitvi sklepa sodišče tudi navaja, da taksna obveznost ni zastarala, kot zmotno meni tožnik.
Tožnik v pritožbi navaja, da je v obravnavanem primeru podano zastaranje po določbi 9. člena ZST, ki ga je izrecno ugovarjal.
Predlaga ugoditev pritožbi.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi 2. odstavka 4. člena ZST nastane taksna obveznost za vlogo takrat, ko se vloga izroči, za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe. Ker je glede na navedeno določbo v obravnavanem primeru tožnikova taksna obveznost za pritožbo nastala dne 20.12.2000, za sodbo pa dne 17.1.2002, ni utemeljena tožnikova navedba, da je podano zastaranje na podlagi 9. člena ZST. Po navedeni določbi (1. odstavek) pravica zahtevati plačilo takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo potrebno takso plačati. To pomeni, da bi v obravnavanem primeru pravica zahtevati plačilo sodne takse za pritožbo zastarala v dveh letih po preteku leta 2000, pravica zahtevati plačilo sodne takse za sodbo pa bi zastarala v dveh letih po preteku leta 2002.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom Zakona o upravnem sporu, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.