Administrative court dismissed appeal for medical commission opinion due to existing social court jurisdiction.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia revoked the first-instance administrative court's decision and dismissed the plaintiff's appeal. The plaintiff argued that a medical commission's opinion infringed upon constitutional health rights and should be reviewed by an administrative court under the Administrative Disputes Act. However, the court determined that disputes regarding health insurance rights fall under the jurisdiction of the social court, as explicitly provided by the Law on Labour and Social Courts. Consequently, since alternative judicial protection existed, the administrative court lacked the legal basis to hear the case and was required to reject it.
Legislator headnote
AI generatedArticle 157(2) of the Constitution; Article 3(1) of the Administrative Disputes Act: If judicial protection for constitutional rights is provided by another court, the administrative court must reject the dispute as it lacks jurisdiction.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ob reševanju pritožbe se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 59/98-4 z dne 19.3.1998 razveljavi in tožba zavrže.
[JEDRO]
Če je tožba vložena po 3. odstavku 1. člena ZUS, upravno sodišče nima podlage, da se izreče za stvarno nepristojno, ker tožbe zaradi poseganja v ustavne pravice ni pristojno obravnavati nobeno drugo sodišče. Ker pa je tožnik vložil tožbo zoper mnenje zdravniške komisije, gre torej za spor o pravici iz zdravstvenega zavarovanja, sodno varstvo v teh sporih pa je po določbi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zagotovljeno pri socialnem sodišču, se tožba zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da za odločanje o tožnikovi tožbi zaradi posega v ustavne pravice ni stvarno pristojno, ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je tožnik s tožbo zahteval ugotovitev posega v njegove z ustavo zagotovljene pravice do zdravstvenega varstva, ki naj bi ga storila zdravniška komisija tožene stranke z izdajo mnenja z dne 23.12.1997. Gre za poseg v ustavne pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni in poškodbe. Te pravice so urejene Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93 in 9/96). Sodno varstvo v sporih iz zdravstvenega zavarovanja se po določbi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94)
zagotavlja pri socialnem sodišču. Ker je tožniku zagotovljena pravica do drugega sodnega varstva, v obravnavani zadevi ne gre za spor iz 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Upravno sodišče ni pristojno za obravnavano zadevo, zato se je na podlagi 17. člena ZPP/77, ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja, izreklo za stvarno nepristojno in bo zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopilo pristojnemu sodišču.
Tožnik v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Navaja, da izpodbijano mnenje zdravniške komisije prve stopnje ni dokončna odločba, tožbo v sporih iz zdravstvenega zavoravanja pa je mogoče vložiti le zoper dokončno odločbo (30. člen ZDSS). Ker torej zoper navedeno mnenje ni zagotovljeno sodno varsto pri delovnem in socialnem sodišču, uveljavlja sodno varstvo pri upravnem sodišču na podlagi 3. odstavka 1. člena ZUS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS iz katere izhaja, da je z navedenim mnenjem poseženo v njegove ustavne pravice in svoboščine.
Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo in tožbo zavrglo zaradi naslednjih razlogov:
V obravnavani zadevi je tožnik vložil tožbo zoper mnenje zdravniške komisije, s katerim naj bi bilo poseženo v njegove ustavne pravice in se skliceval na 157. člen Ustave Republike Slovenije. Po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave RS, katere vsebina je prevzeta v 3.
odstavku 1. člena ZUS, odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker je tožba zaradi poseganja v ustavne pravice posameznika dopustna le pod pogojem, da zoper posamični akt ali dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, take tožbe ni pristojno obravnavati nobeno drugo sodišče. Zato mora sodišče, ki je edino pristojno sodišče za spore iz 3. odstavka 1. člena ZUS, v postopku predhodnega preizkusa tožbe ugotoviti, ali je ta pogoj izpolnjen, in če ni, tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V tem primeru, ko gre za spor o pravici iz zdravstvenega zavarovanja, navedeni pogoj ni izpolnjen. Sodno varstvo v sporih iz zdravstvenega zavarovanja se namreč po določbi 5. člena ZDSS zagotavlja pri socialnem sodišču, kot pravilno ugotavlja upravno sodišče. Zato sodišče, če gre za tožbo po 3. odstavku 1.
člena ZUS, nima podlage, da se izreče za stvarno nepristojno.
Pritožbeni ugovor, da sodno varstvo zoper mnenje zdravniške komisije ni zagotovljeno, je neutemeljen. Res je sicer, da mnenje zdravniške komisije ni dokončna odločba. Vendar pa iz ureditve v petem poglavju ZZVZZ izhaja, da lahko tisti, ki z mnenjem zdravniške komisije prve stopnje ni zadovoljen, zahteva presojo tega mnenja pri zdravniški komisiji druge stopnje, in če tudi s tem mnenjem ni zadovoljen, lahko zahteva izdajo odločbe, ki je v upravnem postopku dokončna, to pa lahko izpodbija s tožbo pri socialnem sodišču.
Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep nezakonit, ga je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena v zvezi z 68. členom ZUS razveljavilo in tožbo zavrglo.