Appeal dismissed; refugee status requires proof of direct, specific threat, not general war conditions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 432/98-6 z dne 21.3.2000.

[JEDRO]

Po določbah ZZVN mora biti za priznanje statusa begunca izkazano konkretno in neposredno grozeče vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila; splošne okoliščine vojne s posledicami, kot je množično izseljevanje, množične aretacije in ukrepi, ki osebe, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja, niso neposredno ogrožale v smislu določb ZZVN, pa ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.11.1998. S to odločbo je bila v postopku revizije odpravljena odločba Upravne enote M. z dne 4.5.1998, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke za obdobje od 10.3.1943 do 15.5.1945. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi odločila, da tožnici ne gre položaj žrtve vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 68/96-odl. US, v nadaljevanju ZZVN), ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji, je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev, begunec pa je ob navedenih pogojih oseba, ki je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem okupatorja ali pred prisilno izselitvijo. Temeljnji pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca - je pobeg pred neposredno in konkretno grozečim vojnim nasiljem. Tega temeljnega pogoja pa tožnica, tudi po presoji sodišča, ni dokazala. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila do 1.4.1941 redno zaposlena v M., od 17.4.1941 do 9.3.1943 pa v L. V Arhivu Republike Slovenije ni podatkov o njeni prisilni izselitvi iz M., niti o kakšnem drugem prisilnem ukrepu v smislu ZZVN. Da bi bila izpostavljena obliki vojnega nasilja v smislu določb ZZVN, tudi ne izkazujejo pričevanja zaslišanih prič. Priča G.Z. je sicer potrdila tožničine navedbe, da je po obvestilu znanke pobegnila v L. Priča M.S., tožničina polsestra, ki je bila dne 24.6.1941 izseljena v Srbijo s tožničinimi starši, pa je izjavila, da se je tožnica s hčerko vrnila v M. zadnje dni avgusta 1945 in da je po vrnitvi stanovala pri očetu, ker je bilo njeno stanovanje v V. ulici, kjer je prebivala pred vojno, zasedeno. Sodišče ne dvomi v verodostojnost tožničinih izjav, da je bila zaradi primorskega porekla svojega moža in njegove družine izpostavljena določenim oblikam nasilja, vendar je ZZVN opredelitev statusa žrtve vojnega nasilja vezal na obstoj neposrednega in konkretnega vojnega nasilja.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nespornih in že neštetokrat dokazanih dejstev o genocidnem raznarodovanju okupatorja v okupiranem delu Slovenije, predvsem v M., kjer so bile posebne razmere. Nemški okupator ni objavljal, koga bo prisilno izselil. Že aprila 1941 je zaprl njenega očeta, dne 24.6.1941 pa prisilno izselil njene starše in sestro. Da ne bi tudi nje prisilno izselil, je dne 1.7.1941 pobegnila v L. Tu pa je bila z možem, primorskim Slovencem, izpostavljena nasilju italijanskega okupatorja. Moža so ob racijah večkrat aretirali. Mobilizaciji v italijansko vojsko se je izognil s pobegom k svoji sestri v Z. Po njegovem pobegu so jo večkrat zasliševali in ji grozili. Vsak teden se je morala javljati na policiji. Zato je tudi sama zbežala v Z. k moževi sestri. Brezposelnost, ki ji je bila priznana za del časa njenega bivanja v L. in za obdobje, ko je bila v Z., je tudi posledica begunstva.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora biti po določbah ZZVN za priznanje statusa begunca izkazano konkretno in neposredno grozeče vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne s posledicami, kot je množično izseljevanje iz Spodnje Štajerske, množične aretacije in ukrepi, ki osebe, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja niso neposredno ogrožale v smislu določb ZZVN, pa ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Čeprav drži, da nemški okupator nameravane prisilne izselitve ni predhodno razglasil in da v večini primerov ni pisnih dokazil o takšni nameri, pa ta okoliščina sama zase še ne zadostuje za priznanje statusa begunca po določbah ZZVN. Za priznanje takšnega statusa tudi ne zadostuje zgolj tožničino sklicevanje na prisilno izselitev njenih staršev in sestre. Tudi sicer izhaja iz odločbe organa prve stopnje, da obdobje od 1.7.1941 do 10.3.1943 tožnici ni bilo priznano kot obdobje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, tožnica pa se po podatkih upravnih spisov zoper navedeno odločbo ni pritožila, čeprav ji je bil dan pravilen pravni pouk.

Postopek za uveljavljanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja je predlagalni postopek, kar pomeni, da mora stranka dokazati obstoj zakonskih pogojev za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Glede na dejansko stanje, ki ga je tožena stranka ugotovila iz dokazov, ki jih je predložila tožnica (odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, poročnega lista, potrdila o državljanjstvu, potrdila o prijavi stalnega prebivališča v M. in odločbe o podelitvi državljanstva Kraljevine SHS za tasta) in pridobil organ prve stopnje (odločbe o priznanju delovne dobe in posebne dobe brezposelnosti za tožnico, odločbe o priznanju posebne dobe brezposelnosti za tožničinega moža in obvestila Arhiva Republike Slovenije) in iz vsebine izjav prič, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, da tožnica ni dokazala neposredno njej grozečega konkretnega vojnega nasilja okupatorja, ki bi v smislu določb ZZVN utemeljeval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ker z njimi tožnica le ponavlja svoja zatrjevanja iz upravnega postopka in tožbene navedbe.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. zato je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.