Appeal dismissed; prior administrative decision cannot be new evidence if known and usable in earlier proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 414/2000-6 z dne 11.7.2001.

[JEDRO]

Če je bila odločba že znana in jo je imela stranka možnost uporabiti že v prejšnjem postopku, je ni mogoče šteti za novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP (1986).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.1.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote K. z dne 7.9.1999, s katerim je ta zavrgla tožnikov predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo Upravne enote K. z dne 6.11.1998, s katero je bilo ugodeno zahtevku za vrnitev podržavljenih nepremičnin (pravnomočna dne 26.11.1998). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da odločbe Komiteja za družbeni razvoj in urejanje prostora Občine K. z dne 17.1.1989 (s katero naj bi bilo že pravnomočno odločeno o lastništvu nepremičnega premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacije), ni mogoče šteti za novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ker je imel tožnik možnost uporabiti navedeno odločbo že v prejšnjem postopku, saj je bila omenjena že v sporazumu o vzpostavitvi agrarne skupnosti R., ki ga je tožnik podpisal (22.6.1996). Navedba, da naj bi bilo z odločbo o denacionalizaciji odločeno o stvari, o kateri je že bila izdana pravnomočna odločba, ni obnovitveni razlog. Čeprav tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da niso podani pogoji za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, o tožnikovi zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (ki jo je podrejeno predlagal v pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa) še ni odločila, saj je odločitev predmet dispozitiva odločbe (208. člen ZUP/86), ne pa njene obrazložitve. Zato bo tožena stranka o tej zahtevi morala še odločiti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ponavlja, da je izpodbijal odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe zakona, saj je bilo z denacionalizacijsko odločbo, ki je predmet tega postopka, ponovno odločeno o isti stvari, o kateri je že bila izdana pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da parc. št. 2331 gozd in 2328, obe k.o. B.l., nista postali družbena lastnina. To pomeni, da sta ostali v lasti prvotnih lastnikov. Glede teh dveh parcel je bil torej denacionalizacijski postopek nesmiseln in nezakonit. Ker je denacionalizacijska odločba zaradi nezmožnosti izvršitve nična, bi moralo sodišče prve stopnje tožbi ugoditi, kajti na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnjepravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, s katerimi je ta utemeljila svojo odločitev. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, odločbe Komiteja za družbeni razvoj in urejanje prostora Občine K. z dne 17.1.1989 ni mogoče šteti za novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86, ker je bila navedena odločba znana in jo je tožnik imel možnost uporabiti že v prejšnjem postopku, kar izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Teh ugotovitev, ki so pri odločanju o predlogu za obnovo postopka bistvene, tožnik v pritožbi niti ne zanika.

S pritožbenimi ugovori, da naj bi bilo z denacionalizacijsko odločbo ponovno odločeno o stvari, o kateri je že bila izdana pravnomočna odločba, v tem sporu, v katerem se odloča o predlagani obnovi denacionalizacijskega postopka, pritožnik ne more uspeti. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, zatrjevano dejstvo, da naj bi bila o isti stvari že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila upravna stvar drugače rešena, ni razlog za obnovo postopka. Če bi dejansko obstajali dve različni odločbi o isti stvari, bi bil to razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Ker jo je tožnik v pritožbi v upravnem postopku podrejeno zahteval, je pravilen napotek sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka o tej tožnikovi zahtevi pač še odločiti.

Ker pa sama denacionalizacijska odločba ni predmet tega upravnega spora, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče na njeno ničnost paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.