Appeal dismissed; applicant failed to show new facts or evidence for procedural restoration of concluded administrative proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1973/98-7 z dne 10.4.2000.

[JEDRO]

Če tožnica v predlogu za obnovo postopka navaja dejstva in okoliščine, ki jih je navedla že v prejšnjem postopku, obnovitveni razlog ni izkazan.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 17.11.1998. Z njim je bil na podlagi določbe 3. odstavka 256. člena ZUP/86 zavrnjen njen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 29.6.1998, s katero je bila odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.5.1997 in odločeno, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Po presoji tožene stranke, okoliščine in dokazi, ki jih tožnica navaja kot razlog za obnovo, ne bi pripeljali do drugačne odločbe.

Sodišče prve stopnje se z navedeno presojo strinja. Navaja, da tožnica v predlogu za obnovo postopka ni navedla dejstev in ne predlagala dokazov, ki jih prvostopni upravni organ pri svoji odločitvi že ne bi upošteval. Tudi na predloženi zvočni zapis radijske oddaje se je sklicevala že v prejšnjem postopku. Zato je tožeča stranka po vpogledu v upravne spise in poslušanju zvočnega zapisa pravilno ugotovila, da v predlogu zatrjevana dejstva in predlagani dokazi ne bi mogli spremeniti njene odločitve in ga je zato, na podlagi določbe 3. odstavka 256. člena ZUP/86, utemeljeno zavrnila. Vendar bi morala na navedeni pravni podlagi predlog zavrniti z odločbo in ne s sklepom, zato je kršila pravila postopka. Navedena kršitev pravil postopka pa ni bistvena, saj je odločitev pravilna in temelji na zakonu.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. in 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. Ponavlja tožbene navedbe o obstoju dokazov, da je bila rojena materi v zaporu, dokler so zoper njo trajali prisilni ukrepi italijanskega okupatorja ter da je nasilje nad njo trajalo več kot šest mesecev. Ponovno se sklicuje na materino fotografijo, posneto po njeni izpustitvi iz zapora in dnevnik, ki ga je mati pisala v zaporu še po tem, ko naj bi bila formalno že izpuščena. Ker meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, saj je bila rojena v času, ko so zoper njeno mater trajali prisilni ukrepi oziroma prisilna dejanja, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 29.6.1998, s katero je bila odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 27.5.1997 in odločeno, da se tožnici statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ne prizna. Po določbi 1. točke 1.

odstavka 249. člena ZUP/86, ki jo uveljavlja tožnica, se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Kot razlog za obnovo postopka po navedenem zakonskem določilu prihaja v poštev samo novo dejstvo, ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in je bilo naknadno odkrito (1. točka 249. člena ZUP/86), stranka pa ga v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti (2. odstavek 250. člena ZUP/86). Tožnica v predlogu za obnovo postopka navaja dejstva in predlaga dokaze, ki jih je navedla že v prejšnjem postopku. Zato, po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavani zadevi obnovitveni razlog sploh ni izkazan. Če pa v zadevi že formalni pogoji za meritorno odločanje oziroma reševanje stvari niso izpolnjeni, je potrebno tak predlog s sklepom zavreči (2. odstavek 256. člena ZUP/86). Tožena stranka je tožničin predlog zavrnila, ker po njeni presoji okoliščine, ki jih je tožnica navajala, ne bi pripeljale do drugačne odločbe (3. odstavek 256.

člena ZUP/86). Navedena kršitev pravil postopka pa ne vpliva na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, saj po presoji pritožbenega sodišča obnove prejšnjega postopka iz že navedenih razlogov ni mogoče dovoliti.

Ker glede na navedeno niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu z določbo 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.