Denationalization claim dismissed where former owner received replacement real estate as compensation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 967/2000-8 z dne 11.7.2001.

[JEDRO]

Če je prejšnji lastnik za razlaščeno nepremično premoženje dobil nadomestno nepremičnino, se šteje, da je bil ustrezno odškodovan in na podlagi 12. točke 3. člena ZDen nima položaja upravičenca v postopku denacionalizacije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 17.4.2000, s katero je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 32/78, v nadaljevanju ZUP/86) odpravila odločbo Upravne enote B. z dne 13.12.1999 in odločila, da se tožničina zahteva za denacionalizacijo zavrne. Z navedeno prvostopno odločbo je bilo odločeno, da tožničinim staršem, pok. M. in pok. T.R., kot denacionalizacijskima upravičencema, pripada za podržavljene nepremičnine, parc.št. 3473 in 3432, vl.št. 275 k.o. C., parc.št. 1856/84 vl.št. 95, k.o. C. ter parc. št. 934/129, vl.št. 99, k.o. C., odškodnina v obliki obveznic SOD v skupni višini 11.623,62 DEM, izplačljiva v valuti RS. Nepremičnine parc.št. 3473 in 3432, vl.št. 275 ter parc.št. 1856/84, vl.št. 95, k.o. C., so bile prejšnima lastnikoma podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 24/47), akta o razlastitvi Ministrstva narodne odbrane z dne 17.7.1947, z odločbo Okrajne razlastitvene komisije B. z dne 15.12.1947 in popr. sklep z dne 29.4.1954. Za razlaščene nepremičnine jima je bila poleg denarne odškodnine določena odškodnina v obliki nadomestne parcele, št. 934/129 vl.št. 99 k.o. C. Slednja jima je bila razlaščena na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57) z odločbo Tajništva za finance, OLO N.m. z dne 28.12.1958, odškodnina zanjo pa določena z odločbo Komisije za razlastitve OLO N.m. z dne 31.1.1959. Po določbi 12.

točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je prejšnji lastnik, ki so mu bile nepremičnine podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, upravičen do denacionalizacije, pod pogojem, da ni dobil kot odškodnino nadomestno nepremičnino. Ker pa sta pok. M. in pok. T.R. za nepremičnine, podržavljene na navedeni pravni podlagi, dobila kot odškodnino nadomestno nepremičnino, je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje, pravilno odločila, da nista upravičenca do denacionalizacije. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati njena poznejša razlastitev, niti tožničin ugovor, da zaradi slabe kvalitete nadomestne nepremičnine, njena pravna prednika nista bila ustrezno odškodovana.

Nadomestna nepremičnina, parc.št. 934/129 k.o. C. je bila prejšnjima lastnikoma podržavljena na podlagi predpisa, ki v 3. členu ZDen ni taksativno naveden. Gre pa za predpis, ki je bil izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Zato bi bila lahko upravičena do denacionalizacije po določbi 4. člena ZDen, če jima bi bilo premoženje podržavljeno neodplačno oziroma, če izplačana odškodnina zanj ne bi presegla 30% njegove vrednosti (2. odstavek 90. člena ZDen določa fikcijo za neodplačno podržavljeno premoženje). Ker pa iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je izplačana odškodnina presegala 30% vrednosti podržavljenega premoženja, saj znaša 66% njegove valorizirane vrednosti, tudi glede te nepremičnine, prejšnja lastnika nista upravičena do denacionalizacije.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe, da je v zadevi pravilno odločil le prvostopni upravni organ, ki je njenima pravnima prednikoma priznal odškodnino za podržavljene nepremičnine v višini razlike med ugotovljeno vrednostjo podržavljene nepremičnine in že izplačanih odškodnin. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se po ZDen šteje, da je prejšnji lastnik, ki je za nepremičnino, odvzeto na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi dobil nadomestno nepremičnino, že ustrezno odškodovan. Za skupno 29.569 m2 njiv, sta njena pravna prednika, poleg denarne odškodnine dobila nadomestno zemljišče v izmeri le 4.731 m2. Zato meni, da nista bila ustrezno odškodovana. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 12. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije samo osebe, ki jim je bilo na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi premoženje podržavljeno, če niso dobile kot odškodnino nadomestne nepremičnine. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da sta prejšnja lastnika za nepremičnine, ki so jima bile podržavljene na navedeni pravni podlagi, poleg denarne odškodnine, dobila tudi nadomestno nepremičnino, je bilo pravilno ugotovljeno, da nista upravičenca do denacionalizacije po določbah ZDen, tožničina zahteva za denacionalizacijo pa pravilno zavrnjena. ZDen v določbi 12. točke 3. člena ne opredeljuje, kakšno nadomestno nepremičnino naj bi upravičenec prejel, zato se v skladu z namenom ZDen šteje, da je tisti, ki je za odvzeto premoženje dobil nadomestno nepremičnino, bil tudi ustrezno odškodovan.

Po določbi 4. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi drugih predpisov, razen tistih, ki so taksativno našteti v 3. členu, če so bili izdani do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963.

Nepremičnina parc.št. 934/129, vl.št. 95, k.o. C., je bila prejšnjima lastnikoma sicer podržavljena na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957. Ker pa zanjo dana odškodnina presega 30% njene vrednosti, kar v zadevi ni sporno, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je bila podržavljena neodplačno. Zato je bilo tudi glede obravnavane nepremičnine pravilno ugotovljeno, da prejšnjima lastnikoma ni mogoče priznati pravice do denacionalizacije.

Zato na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožničini ugovori, ki se nanašajo na neustreznost odškodovanja.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.