Denationalization claim dismissed due to missed statutory deadline; awareness of land registry errors does not extend the limitation period. The court ruled that the right to denationalize was lost when the deadline expired. The court held that the applicant's claim was time-barred under the Denationalization Act. The court rejected the argument that administrative errors justified a late filing. The court emphasized that reliance on incorrect records does not suspend the limitation period. The court affirmed that the deadline cannot be extended for physical persons. The court concluded that the applicant must pursue other remedies for registry discrepancies.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 49/2001-10 z dne 18.9.2001.

[JEDRO]

S potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen je izgubljena pravica do denacionalizacije po ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.1.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote L. z dne 4.12.2000, s katerim je ta kot prepozno zavrgla tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 2339 k.o. L., ki je bila nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, saj je tožnik zahtevo za denacionalizacijo vložil šele 3.11.2000, torej po izteku roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo, določenega v 64. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnikovi ugovori, da so bili posestni listi pri geodetski upravi do leta 1998 vodeni na njegovo ime in da je bil zato zaveden, za odločitev v tej zadevi niso pomembni. Če je prišlo do neusklajenosti v uradnih evidencah oziroma registrih, bo moral tožnik svoje morebitne pravice uveljavljati v drugih postopkih.

Tožnik v pritožbi ponovno navaja, da je sicer res, da je zahtevo za denacionalizacijo vložil po poteku z zakonom določenega roka, to pa zato, ker je bil s strani geodetske uprave (ki mu je pošiljala posestne liste) zaveden. Dokler ni začel urejati zemljiškoknjižnega stanja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, ni vedel, da nima vpisane pravice uporabe zemljišča. Prilaga kopijo sklepa Občinskega sodišča v Ljutomeru z dne 22.7.1974, ki sta ga z ženo prejela na vpogled in iz katerega izhaja, da je bila parcela št. 393 k.o. L. prenumerirana v parcelo št. 2339 te k.o..

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnjepravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, s katerimi je ta utemeljila svojo odločitev. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, je po določbi 1. odstavka 64. člena ZDen rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo za fizične osebe potekel dne 7.12.1993. Ker navedenega roka ni mogoče podaljšati, je tožnik s potekom roka izgubil pravico, da v upravnem (denacionalizacijskem) postopku zahteva vzpostavitev lastninske pravice na nacionalizirani parceli, ki jo ima po lastnih navedbah že ves čas v uporabi. Učinka zamude roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo po Zden ne morejo spremeniti pritožbeni ugovori, da je bil s strani geodetske uprave in drugih organov zaveden.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.