Naturalization appeal dismissed; administrative agency correctly applied current regulations interpreting ambiguous law terms.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 1560/95-10 z dne 13.2.2001.

[JEDRO]

Z Uredbo Vlade RS o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Ur.l. RS, št. 47/94) se niso spremenili z ZDRS določeni pogoji za pridobitev državljanstva, temveč določbe te uredbe pomenijo le razlago nedoločenih pravnih pojmov iz ZDRS.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.1995, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila z uporabo 4. točke 10.

člena Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91 in 13/94, ZDRS), ki določa kot pogoj, da mora imeti prosilec med drugim zagotovljeno stanovanje in da ima zagotovljen trajni vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Tožnik že od leta 1979 živi v Republiki Sloveniji v samskem domu ter prejema nadomestilo iz invalidskega zavarovanja v višini 26.093,18 SIT ter osebne dohodke v koncernu I. v povprečni višini 24.000,00 SIT. S temi dohodki pa po lastni izjavi vzdržuje še pet družinskih članov v Bosni in sicer ženo in štiri otroke. Uredba Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, Uredba) v 4. členu izrecno določa, da se kot dokaz o zagotovljenem stanovanju ne šteje najem prostorov v samskem domu. 5. člen Uredbe nadalje tudi določa, da se šteje, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost le v primeru, če prejema mesečne dohodke najmanj v višini, ki je določena z Uredbo o določitvi zajamčenega osebnega dohodka. Če je prosilec po zakonu dolžan preživljati še koga drugega, pa mora višina njegovih dohodkov zadoščati tudi za osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Ta znesek je bil ob reševanju vloge prosilca določen na okoli 30.000,00 SIT bruto. Glede na to, da tožnik ni izpolnjeval pogojev iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, tožena stranka njegovi vlogi za pridobitev državljanstva ni mogla ugoditi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je prošnjo za sprejem v državljanstvo vložil dne 31.7.1992, tožena stranka pa je to vlogo obravnavala šele 21.8.1995. Ob vložitvi prošnje je izpolnjeval vse pogoje za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo po takrat veljavnem ZDRS. Tožena stranka ni imela nobene podlage za uporabo kasneje uveljavljene Uredbe in je bila kršena njegova pravica do načela zakonitosti in enakopravnosti pred zakonom. Niti kasnejša sprememba ZDRS niti na njeni podlagi izdana Uredba ne vsebujeta določb, da se uporabljata tudi za postopke, ki so bili začeti pred uveljavitvijo teh sprememb in tega podzakonskega akta. Če bi tožena stranka odločala o njegovi prošnji pravočasno, bi ob pravilni uporabi 10. člena ZDRS, tožnik izpolnjeval prav vse pogoje. Toženi stranki je predložil podatke o svojih rednih mesečnih prejemkih po stanju iz leta 1992, ko je vložil prošnjo. Danes ima urejeno stalno prebivališče in trajno delovno vizo. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, saj mu ni vročilo odgovora na tožbo, kar pomeni kršitev 15. člena ZUS, ker mu s tem ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah iz odgovora na tožbo. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v ponovno odločanje oziroma spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka upoštevati tiste določbe ZDRS, ki so veljale v času vložitve tožnikove prošnje in ne v času odločanja. V upravnem postopku upravni organ praviloma upošteva tiste predpise, ki veljajo v času odločanja, razen če v samem zakonu ni drugače določeno. V tem primeru je v času odločanja (21.8.1995) že veljala Uredba, s katero pa se niso spremenili z ZDRS določeni pogoji za pridobitev državljanstva, kot to zmotno meni tožnik, temveč določbe Uredbe pomenijo le razlago nedoločenih pravnih pojmov iz ZDRS. Ker pa je tožnik ves čas postopka in tudi ob priliki zaslišanja dne 4.8.1995 zatrjeval, da s svojimi dohodki preživlja poleg sebe še ženo in štiri otroke, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča določba 5. člena Uredbe pravilno uporabljena. Ob priliki zaslišanja je tudi zatrjeval, da drugih dokazov o prihodkih, razen predloženih, nima.

Okoliščini, ki ju uveljavlja v pritožbi (urejeno stalno prebivališče in trajna delovna viza), ki v času odločanja tožene stranke nista obstajali oziroma ju tožnik ni zatrjeval in zato nista bili predmet presoje v upravnem postopku, lahko tožnik uveljavlja z novo vlogo in bosta obravnavani v morebitnem novem postopku. Na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu pa pritožbeni ugovori o teh okoliščinah ne morejo vplivati.

Postopek s tožbo ureja ZUS v III. oddelku 5. poglavja in ne nalaga sodišču, da bi moralo tožeči stranki vročiti še odgovor na tožbo. V tem primeru pa odgovor na tožbo ne vsebuje nič novega, kar ne bi bilo že navedeno v odločbi, ki se izpodbija v upravnem sporu. Zato je ugovor, ki se nanaša na vročitev odgovora na tožbo, neutemeljen.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa je pristojno odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 169. člena ZPP/99, v zvezi s 16. členom ZUS).

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.