Temporary injunction under ZUS Art. 69(1) requires underlying administrative act to be enforceable under ZUP.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 904/2002-2 z dne 16.5.2002.

[JEDRO]

Začasno odredbo predlagano po prvem odstavku 69. člena ZUS je mogoče izdati le, če se prvostopni akt izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev enotnega dovoljenja za gradnjo Upravne enote K. z dne 27.12.2001, s katerim se investitorju S.T., d.o.o. dovoljuje gradnja distribucijskega centra in plinskega voda.

V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da so tožniki dne 13.5.2002 pri tem sodišču vložili tožbo zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njihovo pritožbo zoper navedeno enotno dovoljenje za gradnjo. Istočasno so vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstvka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker pristojni organ ni odločil o predlogu za odložitev izvršitve v smislu 30. člena ZUS. Sodišče je zahtevo zavrnilo zato, ker enotno dovoljenje za gradnjo, izdano na podlagi 33.a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95, 59/96, 45/99 in 52/2000) ni akt, ki se izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z enotnim dovoljenjem za gradnjo se namreč stranki ne nalaga nobena obveznost.

Tožniki v pritožbi navajajo, da je namen začasne odredbe preprečiti posledice, ki bi nastale z izvršitvijo pravice in obveznosti, ne glede na to, ali stranka sama brez izvršbe realizira pravico ali pa ji organ s prisilnimi izvršilnimi sredstvi nalaga obveznost ali doseže izpolnitev. Tožniki menijo, da odločitev prvostopnega sodišča pomeni neenakost tožnikov v upravnem sporu, odvisno od tega, ali so posamični akti prisilno izvršljivi ali pa jih stranke prostovoljno realizirajo. Taka odločitev pomeni neučinkovito sodno varstvo, kar je v nasprotju z ustavo. Sodno varstvo ne more doseči svojega namena, če tožeči stranki v teku sodnega postopka ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do dneva plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, kakršna je bila predlagana. Predlagana je bila začasna odredba po 1. odstvku 69. člena ZUS. To izhaja iz vložene zahteve, v kateri tožniki predlagajo, da se začasno do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev upravnega akta - enotnega dovoljenja za gradnjo, ter navajajo, da so pred tem tak predlog vložili pri prvostopnem organu, kar je procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUP. Tako začasno odredbo pa je mogoče izdati le, če se prvostopni akt izvršuje po določbah ZUP.

Izvršba je prisilna realizacija neke obveznosti, z enotnim dovoljenjem za gradnjo pa se, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ne nalaga nobena obveznost, ampak z njim investitor uresniči pravico gradnje. Ker torej začasna odredba, kot so jo predlagali tožniki, ni mogoča, ni utemeljen pritožbeni ugovor o neučinkovitem sodnem varstvu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.