Appeal against costs after withdrawal dismissed because main claim appeal is inadmissible.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Če se o stroških postopka (seveda posredno) ne more odločati v revizijskem postopku, v katerem se izpodbija odločitev sodišča glede glavne stvari (166. čl. ZPP), zato ker revizija ni dovoljena, potem ni razloga za drugačno stališče v primeru, če postane stroškovni izrek zaradi umika tožbe samostojen. V tem obsegu ostaja stroškovni izrek še vedno odvisen od glavne stvari. Čeprav je revizija proti sklepu o stroških po umiku tožbe sicer ob pogojih iz 382. čl. ZPP dovoljena, ker se postopek v takšni situaciji glede terjatve za povračilo pravdnih stroškov pravnomočno konča (1. odst. 400. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov, ki jih je imela v postopku za izpraznitev poslovnih prostorov in ki se je končal z umikom tožbe. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožeči stranki prizna priglašene stroške.

Revizija ni dovoljena.

Vprašanje, zakaj je prišlo do umika tožbe, je pomembno za odločitev, kdo nosi stroške postopka. Če je tožnik tožbo umaknil zato, ker je toženec zahtevek izpolnil in s tem pravzaprav zahtevek pripoznal, mora toženec tožniku povrniti njegove pravdne stroške (arg.a contrario 1.odst.158.čl.ZPP). Smisel takšne ureditve je: ker se je izkazalo, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen, čeprav o tem ni meritorne sodne odločbe, naj nosi stroške toženec. Odločitev o stroških postopka je tedaj v takšnem primeru odvisna od utemeljenosti zahtevka glede glavne stvari. Če pa je odločitev o stroških postopka tako - neločljivo - povezana z vprašanjem utemeljenosti zahtevka glede glavne stvari, potem tudi vprašanje dovoljenosti revizije proti odločitvi sodišča o glavni stvari ne more biti brez vpliva na dovoljenost revizije proti sklepu o stroških v takšni situaciji. Ali drugače, če se o stroških postopka (seveda posredno) ne more odločati v revizijskem postopku, v katerem se izpodbija odločitev sodišča glede glavne stvari (166. čl. ZPP), zato ker revizija ni dovoljena, potem ni razloga za drugačno stališče v primeru, če postane stroškovni izrek zaradi umika tožbe samostojen. V tem obsegu ostaja stroškovni izrek še vedno odvisen od glavne stvari. Čeprav je revizija proti sklepu o stroških po umiku tožbe sicer ob pogojih iz 382. čl. ZPP dovoljena, ker se postopek v takšni situaciji glede terjatve za povračilo pravdnih stroškov pravnomočno konča (1. odst. 400. čl. ZPP), ni moč mimo uvodoma omenjenih posebnosti nadaljevanja postopka zaradi povrnitve stroškov po umiku tožbe. Zato v postopku, v katerem ne bi bila dovoljena revizija proti odločitvi o glavni stvari, tudi revizija proti sklepu o stroških postopka, ki ima po umiku tožbe samostojno naravo, ne more biti dovoljena.

Predlog za izdajo izpraznitvenega naloga je bil v obravnavanem primeru vložen 27.10.1990. Ker gre za spor, ki izvira iz najemnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, bi se kot vrednost spornega predmeta, od katere je med drugim odvisna tudi dovoljenost revizije, morala vzeti enoletna najemnina (38. člen ZPP). Toda tožnik ob določitvi pravdnega interesa 500 točk v tožbi (kar, upoštevaje vrednost točke po Zakonu o sodnih taksah 1,5 takratnih din, znese 750,00 din - sedaj 750,00 SIT) ni pojasnil, na kakšen način je prišel do omenjene ocenitve. Ker pa si mora tožnik z ustrezno navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi zagotoviti pravico do revizije (2. odst. 186. čl. ZPP) in ker ni bilo postopka po 3. odst. 40. čl. ZPP, je v konkretnem primeru za presojo dovoljenosti revizije odločilen ta znesek. Ob vložitvi tožbe veljavno določilo 3. odstavka 382. člena ZPP (Ur.l.SFRJ št.4/77, 69/82, 74/87, 57/89 in 20/90), ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi 10. čl. Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja, gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS, št. 55/92), je določalo kot mejno vrednost spornega predmeta, ki je odločilna za presojo dovoljenosti revizije v sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, navedeno vrednost, ki je presegala znesek takratnih 8.000,00 din. Očitno je, da v tožbi navedena vrednost, ki v obravnavanem primeru prihaja v poštev za presojo dovoljenosti revizije (prim.zgoraj), ne presega tega zneska. Iz povedanega sledi, da je tudi revizija proti izreku o stroških postopka, nedovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. čl. v zvezi s 4. odst. 400. čl. ZPP).