Appeal dismissed; building permit process excludes location condition review; prior administrative rejection stands.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 641/96-14 z dne 20.12.2000.

[JEDRO]

V postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče presojati lokacijskih pogojev.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.3.1996, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 31.5.1995. Z njo je bilo izdano gradbeno dovoljenje investitorju J.K. iz L. (prizadeta stranka) za gradnjo ograje na zemljišču parc. št. 692/6, 692/3 in 692/8 (prej 692/7) k.o. G. v skladu z odločbo o lokacijskem dovoljenju in v skladu s projektom št. 23/93, ki ga je izdelal Č.P. d.o.o., ter pod pogoji soglasij k projektu.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da po 1. odstavku 35. člena v zvezi z 78. členom Zakona o graditvi objektov (Ur. list RS, št. 34/84 in 29/86, ZGO) izda upravni organ gradbeno dovoljenje, če je zahtevi za izdajo predložen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, dokazila o lastništvu oziroma pravici uporabe stavbnega zemljišča in soglasja organov in organizacij, ki se zahtevajo po posebnih predpisih.

Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se omeji samo na presojo navedenega. Tožnikovi ugovori glede lege in namembnosti objekta so lokacijske narave in jih v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni več mogoče uveljavljati. Tožnik je bil pri uveljavljanju lokacijskih ugovorov neuspešen že v lokacijskem postopku (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U 577/91 z dne 27.2.1992). Kot stranka v upravnem postopku pa je imel možnost, da v smislu 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zavaruje svoje interese. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da je ograja že zgrajena in to ne strokovno, pa sodišče pojasnjuje, da se v primerih, ko gre za legalizacijo, to je, ko je bil objekt že zgrajen pred izdajo gradbenega dovoljenja, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja pripravi ob upoštevanju dejanskega stanja. Iz projekta št. 32/93 iz septembra 1993, ki je v predloženih upravnih spisih, je razvidno, da je projektivna organizacija, ki je v obravnavanem primeru pripravila projekt, upoštevala stanje na terenu, je pa s potrdilom, izdanim na podlagi 31. člena ZGO, potrdila pravilnost dokumentacije. Zato tožnik z ugovorom o nestrokovni gradnji ne more uspeti.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sporna ograja zgrajena tik ob njegovi meji, torej tik ob hiši, v kateri prebiva že od svojega rojstva dalje. Že v postopku pred izdajo lokacijskega dovoljenja ni sodeloval, zato je bil ta postopek nezakonit. Višina ograje v lokacijskem dovoljenju je 180 cm, dejanska višina obstoječe ograje pa je 200 do 220 cm. Zaprisežena sodna izvedenka si je ograjo ogledala 8.6.1990, to je pred izdajo lokacijskega dovoljenja in je že takrat ugotovila, da so razpoke nastale zaradi nepravilnega temelja. Ne glede na procesne pomanjkljivosti bi morali upoštevati vsaj to, da je sporna ograja nestrokovno zgrajena in predstavlja nevarnost za okolico in za otroke itd. Meni, da je potrebno ograjo podreti in šele nato uvesti postopek za njeno ponovno postavitev. Tudi sicer ga postavitev ograje zelo moti. Ob ograji nastaja v širini dveh metrov senca, ki povzroča vlago in neprijeten občutek. Ograja ni protihrupna, ne zadržuje hrupa in tudi ne plinov, ki nastajajo pri investitorjevi obrtni dejavnosti.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača tožnikove ugovore, kolikor se nanašajo na lokacijske pogoje sporne gradnje. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja namreč ni mogoče presojati lokacijskih pogojev, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz predloženih spisov pa izhaja, da je te ugovore tožnik že uveljavljal v upravnem postopku in v upravnem sporu, vendar z njimi ni uspel. Zato niso utemeljeni niti ugovori o tem, da ni sodeloval v upravnem postopku, v katerem je bilo izdano lokacijsko dovoljenje, saj mu je ta možnost bila dana.

Iz predloženih spisov tudi izhaja, da gre v konkretni zadevi za legalizacijo delno že zgrajene ograje, ki naj bi bila dokončana na podlagi gradbenega dovoljenja. Ali bo objekt zgrajen oziroma dograjen v skladu z gradbenim dovoljenjem, se bo ugotavljalo na tehničnem pregledu objekta (70. člen ZGO), ki je pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja (71. člen ZGO). Če pa sporna ograja ni zgrajena tako, da bi zagotavljala zanesljivost, kot to zatrjuje tožnik oziroma da gradnja ni skladna s projektno dokumentacijo, je to lahko stvar tudi gradbene inšpekcije, v pristojnost katere spada presoja o izpolnjevanju navedenih pogojev (89. člen ZGO). Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.