Naturalization appeal dismissed; prior convictions for theft constitute public order danger under ZDRS.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1877/98-11 z dne 24.3.1999.

[JEDRO]

Z 8. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS je določeno, da sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne sme predstavljati nevarnosti za javni red. Izpolnjevanje tega pogoja se ugotavlja po merilih, ki jih določa Uredba o merilih za ugotovitev določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Ur.l. RS, št. 47/94) v 6. členu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 27.10.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ker je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. V 10. členu določa ZDRS pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo. Pod 8. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS je določen pogoj, da sprejem osebe v državljanstvo Republike Slovenije ne sme predstavljati nevarnosti za javni red. V 6. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94, v nadaljevanju uredba) so določena merila za ugotavljanje nevarnosti za javni red. Po 1. alinei 6. člena uredbe je navarnost za javni red podana, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora ali pa dvakrat ali večkrat pogojno. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka pridobila sodbe Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, s katerimi je bil tožnik obsojen na kazni zapora in sodbe Višje sodišče v Ljubljani o njihovi potrditvi. Tožnik je bil s pravnomočnimi sodbami obsojen na 3 leta zapora s sodbo ... z dne 11.9.1991, na 3 leta in 10 mesecev zapora s sodbo ... z dne 12.1.1993 (upoštevana tudi kazen po sodbi ...) in na 5 mesecev zapora s sodbo ... z dne 6.5.1993, izdan pa je bil tudi sklep ... z dne 4.1.1994, s katerim so bile kazni združene in izrečena enotna kazen 4 leta in 1 mesec zapora. S sodbo ... z dne 11.9.1991 je bil tožniku izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države za vselej, sodba je bila spremenjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani ... s tem, da je bil tožniku izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo petih let. Iz navedenih sodb je razvidno, da je bil tožnik obsojen zaradi kazivih dejanj velike tatvine oziroma pri sodbi ... za kaznivo dejanje tatvine. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kazniva dejanja na kazen zapora, kar po 1. alinei 6. člena uredbe predstavlja nevarnost za javni red.

Tožnik navaja v pritožbi, da je bil res obsojen na zaporne kazni, vendar gre za kazniva dejanja, ki izvirajo še iz bivše države. V Republiki Sloveniji je od leta 1984. Ima družino, žena in otrok imata državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, morajo biti za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo (10. člen ZDRS) izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 10. člena ZDRS, med katerimi je tudi pogoj, da sprejem v državljanstvo ne sme predstavljati nevarnosti za javni red (8. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS). Merila za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo določa uredba, ki v 1. alinei 6. člena določa, da je nevarnost za javni red podana, če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zapora ali pa dvakrat ali večkrat pogojno. V obravnavani zadevi, ko izhaja iz podatkov upravnih spisov, da je bil tožnik obsojen na kazen zapora s tremi pravnomočnimi sodbami za kazniva dejanja velike tatvine oziroma tatvine, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da ni izpolnjen pogoj iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v smislu 1. alinee 6. člena uredbe.

Ne drži pritožbeni ugovor v zvezi z kaznivimi dejanji, ki naj bi jih tožnik storil v bivši državi. Ta kazniva dejanja so namreč kazniva tudi po Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, tožnik pa je zanje bil obsojen v Republiki Sloveniji. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ker okoliščine življenja v Republiki Sloveniji, na katere se sklicuje pritožnik, niso pravno pomembne pri presoji, ali je izpolnjen pogoj iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.