Customs court dismisses appeal; imported truck remains for original foreign investor's business despite third-party transport.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 645/97-8 z dne 19.3.1999.

[JEDRO]

Ker se uvoženi tovornjak še vedno uporablja za namen, za katerega je bil oproščen plačila carine, pa čeprav prevoze za tožečo stranko opravlja druga družba, dejansko ni prišlo do oddaje uvoženega tovornjaka v uporabo drugemu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 25.3.1997, odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice K. z dne 14.7.1995, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin za tovornjak - hladilnik, ocarinjen po uvozni carinski deklaraciji Carinarnice K. z dne 24.3.1993.

Tovornjak je bil uvožen iz naslova vlaganja sredstev tujih oseb v domače podjetje in predhodno oproščen plačila uvoznih dajatev po določbi 30. b člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 70/89, 21/90 in 34/90 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju CZ/76), ki določa, da so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, pod pogojem, da tuja oseba vlaga za več kot pet let in da znaša vloga tuje osebe najmanj 20 % celotnega vlaganja. Če pa oseba odtuji blago, za katero niso bile plačane carina in uvozne davščine, ga da v uporabo drugemu ali ga uporabi za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bila oproščena plačila carine in drugih uvoznih davščin, in sicer pred potekom pet let od dneva uvoza blaga, brez poprejšnjega plačila carine in drugih uvoznih davščin, mora po določbi 4. odstavka 30. b člena CZ/76 plačati carino po stopnji, določeni v carinski tarifi in druge uvozne davščine.

Tožeča stranka je tovornjak - hladilnik dala v najem družbi G. d.o.o. iz S., in sicer na podlagi pogodbe o delu, pogodbe o zastopanju in distribuciji in najemne pogodbe, iz katerih izhaja, da bo družba Goldi uporabljala tovornjak za razvoz sladoleda in drugega blaga posameznim podjetjem, ki so s tožečo stranko sklenile pogodbe o prevzemu proizvodov za prodajo končnim kupcem. Za opravljeno delo dobi družba G. po pogodbah plačilo na podlagi realizacije prodanega blaga, stroške prevozov in vzdrževanja vozila pa krije družba G. sama. Tožena stranka je zaradi navedenega v izpodbijani odločbi sklepala, da je tožeča stranka dala uvoženi tovornjak v uporabo drugemu in da je zato dolžna plačati na podlagi 4. odstavka 30. b člena CZ/76 carino in druge uvozne davščine.

Sodišče prve stopnje pa je na podlagi podatkov predloženih upravnih spisov menilo, da dejansko ni prišlo do oddaje uvoženega tovornjaka - hladilnika v uporabo drugemu, pač pa je bil navedeni tovornjak ves čas uporabljan za namene, za katere je bil uvožen iz naslova tujih vlaganj (dejavnost trgovine na debelo in prevozi v cestnem prometu), prevoz pa je bil plačan v skladu s pogodbo v odstotkih od realizirane prodaje.

Tožena stranka se v pritožbi z odločitvijo sodišča ne strinja in uveljavlja vse pritožbene razloge. Že v odpravljeni odločbi je podrobno obrazložila, zakaj, po njenem mnenju, ravnanje s spornim blagom predstavlja kršitev določb 30. b člena CZ/76. Sporno vozilo je bilo dano v uporabo drugi osebi, kar je tudi v nasprotju z določbami Pravilnika o postopku za uveljavljanje pravice do carinske oprostitve, saj vozilo lahko vozi le upravičenec do carinske oprostitve ali pri njem zaposlena oseba. Iz pogodb med tožečo stranko in družbo G. izhaja, da se je družba G. kot izvajalec zavezala razvažati zamrznjene proizvode tožeče stranke do kupcev s spornim vozilom, pri tem pa prevzela vse stroške razvažanja, goriva, cestnine in vzdrževanja vozila, ostali stroški pa bremenijo tožečo stranko. Za opravljeno delo pripada družbi G. plačilo v višini 7% plačane realizacije prodanega blaga S., iz pogodbe o zastopanju pa je razvidno, da bo družba G. razvažala proizvode G. in E., zato pa bo prejela plačilo v višini 10% od plačane realizacije. Meni, da je tožeča stranka prevzela s sklenitvijo navedenih pogodb vlogo posrednika - distributerja, ki daje vozilo v uporabo drugi pravni osebi zaradi distribucije različnih proizvodov, hkrati pa je sklenila pogodbo s posameznimi naročniki, ki bodo distribuirali sladoled in slaščice na določena prodajna mesta, kjer bodo dostopna kupcem. Zato gre za dejavnost posredovanja pri uporabi osnovnih sredstev. Gre za kršitev določbe 30.b člena CZ/76, na podlagi katere se lahko uvaža brez carine blago, namenjeno neposredno za opravljanje registrirane dejavnosti v organizacijskih enotah domačega sovlagatelja, ne pa, da vozilo uporablja tuja pravna oseba z namenom lastnega ustvarjanja dobička in na lastni riziko.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu ni sporno, da je tovornjak - hladilnik vložil v skupni posel tuj vlagatelj in da je bil zato na podlagi 30.b člena CZ/76 uvožen brez plačila carine. Prav tako ni sporno, da uvoženi sladoled sedaj dostavlja trgovcem na drobno z uvoženim tovornjakom družba G., d.o.o. iz S. Sporna je pravna narava uporabe uvoženega tovornjaka - hladilnika, saj tožena stranka meni, da je bil dan v uporabo drugemu, kar je zadostna podlaga na uporabo določbe 4.

odstavka 30. b člena CZ/76, tožeča stranka pa meni, da se tovornjak še vedno uporablja za namen, za katerega je bil uvožen.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Tovornjak je še vedno knjižen med osnovnimi sredstvi tožeče stranke, ki je nesporno registrirana za trgovino na debelo in za opravljanje cestnih prevozov. Tožeča stranka nesporno še vedno opravlja trgovino na debelo, saj uvaža sladoled znamke S. in ga dostavlja trgovcem na drobno. Sam prevoz sladoleda pa ne opravlja s svojimi šoferji, pač pa to delo z uvoženimi tovornjaki opravlja za tožečo stranko družba G., ki je plačana od realiziranega prometa blaga, sama pa nosi stroške tekočega vzdrževanja tovornjaka. Tožeča stranka uvoženih tovornjakov ni prodala družbi G. in jih kot svoje osnovno sredstvo ne daje tej družbi za morebitne njene druge prevoze, pač pa le za prevoz sladoleda, ki ga sama uvaža. Družba G. tovornjakov tožeče stranke torej ne uporablja v svojem imenu in za svoj račun, kar je bistveni element uporabe tuje stvari, pač pa opravlja le prevoze sladoleda, in sicer v imenu in za račun tožeče stranke. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejansko ni prišlo do oddaje uvoženega tovornjaka - hladilnika v uporabo drugemu. Namen tujega vlagatelja je bil v prodaji sladoleda na debelo. Za ta namen se navedeni tovornjak ves čas uporablja, pa čeprav neposredni prevoz sedaj za tožečo stranko opravlja druga družba.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.