Appeal dismissed; victim status denied for forced mobilization in Styria under pre-1999 law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 53/99-6 z dne 30.5.2000.

[JEDRO]

Po določbah ZZVN, veljavnih v času odločanja upravnega organa (pred 19.6.1999), oseba, zoper katero je bil začet ukrep okupacijskih sil - prisilna mobilizacija v kraju G. v deželi Štajerski (Republika Avstrija), ni izpolnjevala pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po navedenem zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.1.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote S.B. z dne 12.1.1998, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca. Svojo odločitev je utemeljila z določbami 1., 2. in 4. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, nadalje ZZVN), saj tožnik ni bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko z ozemlja Republike Slovenije, prav tako pa mu tega statusa ni bilo mogoče priznati po noveli ZZVN-B (od 1.9.1996 dalje), ker v nemško vojsko ni bil mobiliziran z ozemlja dežele Koroške v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da so tožnika nemške okupacijske oblasti dne 1.12.1943 prisilno mobilizirale v redno vojsko v G., kjer je bil takrat zaposlen pri državnih železnicah. Iz tega izhaja, da v nemško vojsko ni bil prisilno mobiliziran z ozemlja Republike Slovenije, niti ne iz ozemlja dežele Koroške v Republiki Avstriji. Tožena stranka je zato utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo in potrdila odločitev organa prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih je določil ZZVN, ki je veljal v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZZVN (Uradni list RS, št. 43/99, ZZVN-D) je prišlo do spremembe tega pogoja, tako da je od uveljavitve novele dne 19.6.1999 mogoče status žrtve vojnega nasilja priznati tudi osebi, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali nasilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep izveden. Iz podatkov priloženega upravnega spisa pa je razvidno, da je tožnik dne 10.11.1999 vložil zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca na podlagi navedene spremembe zakona.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je že v tožbi navedel in obrazložil, da omejitve ZZVN ne veljajo za prisilne mobilizirance Slovence, ki so pred drugo svetovno vojno bili državljani Kraljevine Jugoslavije. Novela ZZVN, objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 43/99, ne more biti pravna ovira, da se mu ne prizna status žrtve vojnega nasilja in iz tega statusa izvirajoče pravice že po prvem besedilu ZZVN iz leta 1995. Že v upravnem postopku so bili zbrani vsi podatki, ki dajejo zanesljivo podlago, da bi upravno sodišče smelo samo odločiti o stvari in tožniku priznati status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca in iz tega statusa izvirajoče pravice. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni in razsodi tako, da se odpravi odločba tožene stranke in se mu prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja od 1.7.1996 dalje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da omejitve ZZVN ne veljajo za prisilne mobilizirance, ki so bili državljani Kraljevine Jugoslavije in da je tožnik že po prvotnem besedilu ZZVN izpolnjeval pogoje za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ni utemeljena. V času odločanja v upravnem postopku je veljal osnovni tekst zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95) dopolnjen z novelami ZZVN-A (Uradni list RS, št. 8/96), ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96) in ZZVN-C (Uradni list RS, št. 70/97). Na podlagi določb v navedenem zakonu je bilo mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca osebi, če je bil ta ukrep izveden na ozemlju Republike Slovenije oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Tako ni bilo zakonske podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca osebi, ki je bila mobilizirana z ozemlja dežele Štajerske v Republiki Avstriji. Novela ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99), ki je začela veljati 19.6.1999 pa je določila, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Na podlagi te novele je tožnik, kot izhaja iz priloženih upravnih spisov, vložil tudi novo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo - določbe ZZVN, ki je veljalo v času odločanja v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.