Appeal dismissed; victim status requires residence in Slovenia or mobilization on Slovenian territory under pre-1999 law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 176/99-7 z dne 3.10.2000.

[JEDRO]

Po določbah ZZVN, veljavnih v času odločanja upravnega organa (pred 19.6.1999), oseba, zoper katero je bil začet ukrep okupacijskih sil - prisilna mobilizacija v kraju P., dežela Štajerska (v Republiki Avstriji), ni izpolnjevala pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja po navedenem zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.4.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 14.4.1998, s katero zahtevku tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, prisilnega mobiliziranca, ni bilo ugodeno. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z določbami 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, nadalje ZZVN), po katerih je žrtev vojnega nasilja - prisilni mobiliziranec oseba, ki je v času začetka izvajanja prisilnega ukrepa živela v Sloveniji oziroma na območju navedenem v Zakonu o dopolnitvah ZZVN. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da tožnik pogojev za priznanje statusa prisilnega mobiliziranca po ZZVN ne izpolnjuje. Zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je vložil dne 26.2.1996, v njej je navedel, da je bil dne 12.9.1942 prisilno mobiliziran v nemško vojsko iz P. v Avstriji in da se je v domovino vrnil oktobra 1945. Tožnik je bival v Avstriji v P., zato mu vročitev vpoklica v nemško vojsko na domu v M. ni bila mogoča. V nemško vojsko tako ni bil prisilno mobiliziran z ozemlja Republike Slovenije, niti ne z ozemlja dežele Koroške v Republiki Avstriji, ampak iz P., ki leži na avstrijskem Štajerskem.

Tožnik v pritožbi navaja, da je bil dejansko vpoklican v nemško vojsko z domačega kraja, poleg tega pa je bil po nemški zakonodaji rekrutiran v M., kjer so vodili tudi njegovo evidenco. Stalno bivališče je imel v M., začasno bivališče pa v P. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo ZZVN in ZZVN-B, ki ne predvidevata, da je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja vpoklic iz sedanjega območja iz Republike Slovenije. ZZVN v 4. členu v zvezi s 1., 2. in 3. členom tega zakona določa pogoje za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja, kar pa tožnik v celoti izpolnjuje. Predlaga, da se odpravi odločba tožene stranke in se mu v ponovnem postopku prizna status žrtve vojnega nasilja in vse pravice ki izhajajo iz tega statusa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo - določbe ZZVN, na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Po določbah ZZVN, ki je veljala v času odločanja v upravnem postopku je bila žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih sil prisilno mobilizirana v redne vojaške enote okupatorja na teritoriju sedanje Republike Slovenije, kar smiselno izhaja iz 1. člena tega zakona oziroma je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji ali pa je imela oseba od prenehanja prisilnega ukrepa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep povzročen. Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah ZZVN (ZZVN-D, objavljen v Uradnem listu RS, št. 43/99), ki je začel veljati dne 19.6.1999, je določil, da je ob pogojih iz 2., 3. in 4. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. Tožnik bi tako, glede na svoje navedbe, izpolnjeval pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca šele od 19.6.1999 dalje.

Neutemeljena pa je tudi v pritožbi smiselno ponovljena navedba, da je bil vpoklican v nemško vojsko iz domačega kraja. Ta je v nasprotju z izjavami in navedbami v upravnem postopku, da mu je bil vpoklic v nemško vojsko (prisilni ukrep) vročen v kraju P., dežela Štajerska v Republiki Avstriji, ker mu vpoklica zaradi zaposlitve v tem kraju, ni bilo mogoče vročiti doma.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana razloga, s katerim tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.