Supreme Court quashes lower court ruling for failing to evaluate victim status claims beyond employment facts.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1928/99-6 z dne 8.5.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

[JEDRO]

Samo dejstvo, da je tožnik delal za organizacijo TODT, ni zadostna podlaga za odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca. Zato sodišče ni imelo podlage za zavrnitev tožbe samo na podlagi dejstva, da je tožnik delal za TODT, ne da bi presodilo tožbene navedbe, da je na delo odšel prisilno in da je kopal strelske jarke pod nemško stražo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.11.1999. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 10.3.1999, ter odločila, da se tožniku prizna status in pravice žrtve vojnega nasilja - zapornika, ne prizna pa se mu status delovnega deportiranca za čas od 9.12.1944 do 9.5.1945. V obrazložitvi sodbe se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bil tožnik poslan na delo s strani Urada za delo in je delal pri organizaciji ..., ter se mu je ta čas štel v pokojninsko dobo. Te ugotovitve tožene stranke izhajajo iz podatkov v predloženih upravnih spisih in sicer iz Odloka o obvezni službi z dne 28.11.1944, ter tožnikove izjave z dne 13.10.1993, dane pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v zvezi z njegovo zahtevo, da se mu čas, ko je delal pri organizaciji ..., šteje v pokojninsko dobo. Na tej podlagi je sodišče, enako kot tožena stranka, presodilo, da tožnik ni bil poslan na prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, zato mu uveljavljanega statusa ni mogoče priznati. Med delovne deportirance tudi po presoji sodišča namreč ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni delovni urad na nemškem zasedbenem območju in pri katerih obstajajo v času dela vsi elementi delovnega razmerja.

Tožnik vlaga pritožbo, ker meni, da je presoja sodišča napačna.

Navaja, da je bil poslan na prisilno delo zaradi političnih razlogov, saj je bil le dva meseca pred tem zapornik.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99) se za delovnega deportiranca šteje oseba, ki jo je okupator zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslal na prisilno delo, pri čemer je moral ukrep trajati najmanj tri mesece.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta svojo odločitev oprla izključno na dejstvo, da je bil tožnik nesporno poslan na delo preko urada za delo in da je delal pri organizaciji ... Po presoji pritožbenega sodišča pa navedeno dejstvo, ki je sicer pravno pomembno za priznanje uveljavljanega statusa, samo zase, brez upoštevanja dejanskih okoliščin obravnavanega primera, ne predstavlja zadostne podlage za odločitev. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z načelnim stališčem sodišča, da pojem delovnih deportirancev ne vključuje oseb, ki so delale pri organizaciji ..., če je tako delo imelo vse elemente delovnega razmerja. Vendar pa samo to, da je tožnik delal za navedeno organizacijo še ne pomeni, da je delal prostovoljno in za plačilo, ob tem ko je tožnik ves čas postopka in tudi v tožbi navajal, da je na delo odšel prisilno in da je delal - kopal strelske jarke pod nemško stražo. Teh tožnikovih navedb pa sodišče ni presodilo. Ker samo dejstvo, da je tožnik delal pri ..., ni zadostna podlaga za odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa po navedeni določbi ZZVN, tožena stranka pa drugih okoliščin, pomembnih za priznanje tega statusa ni ugotavljala, sodišče ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ne da bi presodilo tožbene navedbe in pojasnilo zakaj okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, niso pomembne za odločitev o zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.