Appeal allowed; first-instance court erred by contradicting its own reasoning regarding the defendant's decision.

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 308/2000-9 z dne 11.7.2001 in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Ker je prvostopno sodišče tožbi ugodilo in v celoti odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, v obrazložitvi sodbe pa je navedlo, da je tožena stranka pravilno odločila, da F.P. ni upravičenec do denacionalizacije, izrek izpodbijane sodbe nasprotuje v njej navedenim razlogom. Takšno postopanje predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 16. člena ZUS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.12.1999, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi in odpravila 1., 2., 3. in 4. točko odločbe Upravne enote M. z dne 4.5.1999, ter odločila, da je M. P. upravičenka do denacionalizacije, ki se ji določi odškodnina za nacionalizirano stavbno zemljišče parc. št. 1104 v izmeri 2112 m2 k.o. Sp. R. do 1/2, da je zavezanec ... dolžan izročiti odškodnino skrbnici za posebne primere ter da se zahteva za denacionalizacijo za zemljišče parc. št. 1104 k.o. Sp. R. do 1/2, ki je bilo nacionalizirano F.P. zavrne, v ostalem obsegu pa pritožbo tožeče stranke zavrnila. Z odločbo upravnega organa prve stopnje pa je bilo odločeno, da sta F.P. in M.P., ki sta bila solastnika podržavljenega zemljišča, upravičenca do denacionalizacije vsak do 1/2.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da je bila prejšnjima lastnikoma, F.P. in M.P., vsakemu do 1/2, zemljišče parc. št. 396/1 k.o. Sp. R. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ št. 52/58; nadalje: ZNNZGZ), ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št 27/91 - I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00 in 66/00 - obvezna razlaga in 11/01 - odl. US; v nadaljevanju: ZDen), lastninska pravica spremenjena v pravico uporabe. Po smrti F.P. je njegov idealni delež 1/2 na navedenem zemljišču podedovala njegova žena M.P., kateri je bilo nato navedeno zemljišče, po prenumeraciji parc. št. 1104 k.o. Sp. R., v celoti vzeto iz posesti in uporabe z odločbo SO M. z dne 24.1.1980, izdano na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Tožena stranka je zato ob reševanju pritožbe pravilno odločila, da F.P. ni upravičenec do denacionalizacije, ker je bila pravica uporabe do 1/2 na navedenem zemljišču že predmet dedovanja. Po presoji sodišča pa ima tožeča stranka prav ko zatrjuje, da tudi M.P. ni upravičena do denacionalizacije prej njej lastne 1/2 predmetnega zemljišča, saj ji zemljišče ni bilo odvzeto iz uporabe na podlagi ZNNZGZ, ampak na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, ki pa v ZDen ni naštet med predpisi, ki omogočajo denacionalizacijo. Ker je tožena stranka utemeljeno pritožbo tožeče stranke v obsegu, ki se nanaša na denacionalizacijo 1/2 deleža M.P. na predmetnem zemljišču, zavrnila, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je potrebno odpraviti.

V pritožbi prizadeta stranka V.I. navaja, da je bilo M.P. zemljišče podržavljeno na podlagi zakona, ki je naštet med predpisi v 3. in 4. členu ZDen. ZNNZGZ je naštet med predpisi, ki so podlaga za denacionalizacijo, in sicer v 9. točki 3. člena ZDen. Z nacionalizacijo, ki je zajela zemljišče v mestih in naseljih mestnega značaja oziroma ožjih gradbenih okoliših, je bila lastninska pravica lastnikom odvzeta, zemljišča so postala družbena. Na teh zemljiščih je bila lastniku puščena le pravica hasnovanja tako dolgo, dokler jih občina ni uporabila za svoje namene. Ko so morali zemljišče oddati občini, je ta določila odškodnino. Plačilo za parcelo je bilo zelo nizko, kot je bilo ugotovljeno s strani izvedenca g. V. Sodišče, s takšno razlago zakona, dela ponovno krivico. Predlaga, da pritožbeno sodišče preveri zakonitost sodbe in tožbo.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožena stranka je ob reševanju pritožbe med drugim odločila, da F.P. ni upravičenec do denacionalizacije, ter zavrnila zahtevo za denacionalizacijo zemljišča, parc. št. 1104, k.o. R., do 1/2, ki je bilo nacionalizirano njemu. Prvostopno sodišče je tožbi ugodilo in v celoti odpravilo odločbo tožene stranke, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka pravilno odločila, da F.P. ni upravičenec do denacionalizacije, ker je bila pravica uporabe do 1/2 na navedenem zemljišču že predmet dedovanja.

Po presoji pritožbenega sodišča, izrek izpodbijane sodbe nasprotuje v njej navedenim razlogom. Sodba ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Takšno nezakonito postopanje prvostopnega sodišča, predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 16. člena ZUS. Na takšno kršitev mora pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Ker je bilo že zaradi navedenega potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti, sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni obravnavalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.