Appeal dismissed: Denationalization claimant failed to file interim order request within statutory deadline under ZLPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1686/96-8 z dne 22.1.1999.

[JEDRO]

Tožnica, ki je denacionalizacijska upravičenka, predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij (9. člen ZLPP) v roku iz 11. člena ZLPP (do 7. junija 1993) ni vložila. Zato se je podjetje lastninsko preoblikovalo v skladu z ZLPP, ne da bi mu bilo potrebno dokazovati, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje bivših lastnikov in njihovih dedičev (upravičencev do denacionalizacije in njihovih pravnih naslednikov). Na podlagi besedila na koncu prve alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je bilo odpravljeno z odločbo Ustavnega sodišča RS, tožnici torej niso nastale nikakršne škodljive posledice, saj pri izdaji soglasja (3. odstavek 20. člena ZLPP) odpravljeno besedilo ni bilo uporabljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, nadalje: ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.10.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (nadalje: agencije) z dne 27.9.1996, s katerim je ta odločila, da se zavrne zahteva tožnice za odpravo odločbe o izdaji soglasja k lastninskemu preoblikovanju podjetij A.M. d.d. in A.O. d.o.o, obeh iz K.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožnica vložila zahtevo za odpravo odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-22/95 z dne 14.3.1996, s katero je bilo odpravljeno besedilo na koncu 1. alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 13/93, 45/93, 55/93, 6/94, 43/94 in 68/94, nadalje: uredba), ki se je glasilo: "oziroma druge dokaze, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji za lastninsko preoblikovanje podjetja" in ki je omogočalo, v zvezi z vračilom premoženja, zavezanemu podjetju v postopku pridobivanja soglasja k programu lastninskega preoblikovanja dokazovanje, da so izpolnjeni pogoji o zavarovanju bivših lastnikov in njihovih dedičev z dodatnimi dokaznimi sredstvi, poleg tistih, ki so določeni v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, nadalje: ZLLP). V skladu s členom 46. Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) ima vsakdo, ki so mu nastale škodljive posledice s posamičnim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa, pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. Iz listinske dokumentacije in navedb pooblaščenca tožnice v tožbi je razvidno, da tožnica zahteve za izdajo začasne odredbe za nepremičnine, vpisane pod vl. št. 650 in vl. št. 651 k.o. K., ni nikoli vložila, pač pa le zahtevek za denacionalizacijo. ZLLP v 2. odstavku 15. člena določa, da se podjetje lahko lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom, če upravičenec v roku iz 1. odstavka 11. člena ZLLP (do 7. junija 1993) ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe. Iz tega razloga pri lastninskemu preoblikovanju navedenih podjetij ni bilo uporabljeno odpravljeno besedilo uredbe, zato na tej podlagi tožnici niso mogle nastati škodljive posledice. Prav uporaba odpravljenega predpisa je namreč osnovni predpogoj za nastanek škodljivih posledic.

V pritožbi tožnica navaja, da je sodba sama po sebi korektna, vendar pa je posledica namerno zavoženega postopka, ker državni aparat zavira vrnitev premoženja izvirnemu lastniku. Upravna enota v S. ni do junija 1993 niti določila lokacije spornih nepremičnin, zato postopek zaradi nerazumnih potez subjektov javnega prava verjetno ne bo nikoli končan. Škodljive posledice so ji nastale z zaplembo in bi bile omiljene, če bi ji bilo omogočeno pogajanje s tistim, ki ima v posesti njeno premoženje. Sodba za razlaščenko ni sprejemljiva, ker zmanjšuje njene pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pravice bivših lastnikov in njihovih dedičev se v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetij po določilih ZLPP zavarujejo le, če so upravičenci do 7. junija 1993 vložili predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vračanje premoženja. Ker tožnica predloga za izdajo začasne odredbe do izteka navedenega roka ni vložila, česar niti ne zatrjuje, sta se podjetji po določilih ZLLP lahko lastninsko preoblikovali. Kasneje odpravljeno dopolnilo 1.

alinee 9. člena uredbe pri izdaji soglasja niti ni bilo uporabljeno, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Ker soglasje ni bilo izdano ob uporabi odpravljenega besedila, tožnici na tej podlagi niso nastale nikakršne škodljive posledice. Zato je pravilna odločitev prvostopnega sodišča.

Izvedba denacionalizacijskega postopka in zatrjevane škodljive posledice zaradi zaplembe niso predmet presoje v tem sporu, zato ugovor tožnice v tej smeri na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Glede zmanjševanja pravic tožnice pa sodišče dodaja, da se tožnica sama ni poslužila pravnega sredstva na podlagi ZLPP (predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka), ki bi ga lahko uporabila.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.