Appeal dismissed; victim status requires individual proof, family members' status irrelevant.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1645/98-9 z dne 22.11.1999.

[JEDRO]

Pritožbeni ugovor, da imata tožnikova brat in sestra že priznan status žrtve vojnega nasilja, sam zase ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Dejansko stanje mora biti ugotovljeno za vsakega prosilca posebej, ne glede na to, da gre za člane iste družine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 7.10.1998, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 16.9.1997 in odločila, da se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Z navedeno odločbo Upravne enote S. je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 24.12.1941 do 15.5.1945 ter iz tega statusa izhajajoče pravice. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema tožnikove navedbe, da je v strahu pred prisilno izselitvijo dne 24.12.1941 pobegnil od doma v 5 km oddaljeno vas O., ki je bila pod italijansko okupacijsko oblastjo. Po kapitulaciji Italije se je z družino preselil v G. vas pri Š., kjer je ostal do konca vojne. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da v obravnavanem primeru tožnik v postopku pred prvostopenjskim upravnim organom ni uspel dokazati, da je pobegnil pred nasiljem okupatorskih sil, oziroma da je pobegnil pred prisilno izselitvijo. Zato je odločitev tožene stranke, da se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek pravilna in na zakonu utemeljena. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi določbe 2. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN) zadostuje že okoliščina, da je oseba pred prisilno izselitvijo pobegnila. Tožnik bo moral v ponovnem postopku predložiti dokaze o tem, da je pobegnil pred dejansko grozečim ukrepom prisilne izselitve ter dokaze, da je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece, kar je po ZZVN tudi pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (1. odstavek 3. člena).

Tožnik v pritožbi navaja, da so se njegovi starši zaradi razglasa o prisilni izselitvi iz obmejnega pasu odločili za beg k sorodnikom na italijansko stran. Brat in sestra imata pozitivno rešeni vlogi za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja. Zato meni, da tudi njemu gre ta status.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z navedenimi razlogi in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja posebej.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bo moral upravni organ v ponovnem postopku ugotoviti, ali je podana dejanska podlaga za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca iz 2. odstavka 2. člena ZZVN, ki ga uveljavlja tožnik. Tožnik pa bo imel v ponovnem postopku možnost uveljavljati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v konkretni zadevi. Pritožbeni ugovor, da imata tožnikova brat in sestra že priznan status žrtve vojnega nasilja, sam zase ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Dejansko stanje mora biti ugotovljeno za vsakega prosilca za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja posebej ne glede na to, da gre za člane iste družine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.