Appeal dismissed; victim status requires persecution ending by May 15, 1945, regardless of return date.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a first-instance decision denying victim status under the Law on Victims of War Violence. The appellant, born in 1945, argued that his mother's return to the homeland in September 1945 should extend the relevant persecution period beyond May 1945. The court ruled that the statutory definition of victim status strictly requires the coercive measures to have ceased by May 15, 1945, making the later return date irrelevant for establishing eligibility.
Legislator headnote
AI generated1. and 2. paragraphs of Article 2 of the Law on Victims of War Violence; The status of a victim of war violence can only be recognized based on coercive measures or violent acts by the occupier that ceased by May 15, 1945, regardless of the date of the victim's return to their homeland.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 808/98-6 z dne 6.12.1999.
[JEDRO]
Kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je možno upoštevati le ukrepe in nasilna dejanja okupatorja, ki so trajali do 15.5.1945; tožniku, ki je sicer bil rojen izgnanki, torej žrtvi vojnega nasilja, rojen pa je bil 26.5.1945, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, pa čeprav se je njegova mati (z njim) vrnila v domovino šele 6.9.1945.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.2.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 23.1.1997, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Sodišče prve stopnje je sledilo odločitvi tožene stranke in menilo, da je mogoče po določbah 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN) upoštevati kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja le tiste ukrepe ali nasilna dejanja okupatorja, ki so trajali od 6.4.1941 do 15.5.1945. Zato tožniku, rojenemu dne 26.5.1945, sicer v okoliščinah, ki so bile posledica prisilnega ukrepa okupatorja, toda že v času, ko prisilni ukrep ni več trajal, statusa žrtve vojnega nasilja ni bilo mogoče priznati.
Osebi, ki ji ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, pa tudi ni mogoče priznati nobene od pravic, ki jih zakon zagotavlja tem žrtvam.
Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj prisilni ukrepi niso trajali le do 15.5.1945, pač pa vse do tedaj, dokler se niso v konkretni zadevi razmere toliko normalizirale, da so omogočile vrnitev izgnani osebi v domovino. Njegova mati se je vrnila v domovino šele 6.9.1945, kar je dokazano tudi s potrdilom Arhiva Republike Slovenije z dne 10.12.1995. Po oceni tožnika je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 1. odstavka 2. člena ZZVN. To določbo je treba razumeti tako, da se obdobje od 6.4.1941 do 15.5.1945 smatra le kot obdobje, v katerem je moral nastopiti začetek trajanja prisilnega ukrepa okupatorja, celotno trajanje prisilnega ukrepa pa ugotoviti glede na dejansko trajanje takšnega prisilnega ukrepa, ki je v konkretnem primeru obstajalo do vrnitve njegove matere v domovino, to je do 6.9.1945.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po določbi 3. odstavka 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN. Starši so morali po navedeni določbi biti žrtve vojnega nasilja, torej osebe, zoper katere so nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov izvajale prisilni ukrep oziroma prisilno dejanje, našteto v 1. odstavku 2. člena ZZVN. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je mogoče upoštevati kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja le ukrepe ali nasilna dejanja okupatorja, ki so trajali do 15.5.1945. Tožniku, ki je bil sicer rojen izgnanki, torej žrtvi vojnega nasilja, rojen pa je bil 26.5.1945, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, saj so 15.5.1945 prenehali prisilni ukrepi okupatorja.
Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, zlasti o zmotni uporabi materialnega prava. ZZVN sicer res priznava nekatere pravice žrtvam vojnega nasilja tudi za čas, dokler se te niso mogle vrniti v domovino, vendar pa se te pravice priznavajo le tistim osebam, ki so pridobile status žrtve vojnega nasilja pred 15.5.1945.
Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.