Supreme Court dismisses appeal for late claim due to mandatory statutory preclusion period.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 95/98-9 z dne 9.9.1999.

[JEDRO]

Prepozno vložene vloge (po izteku zakonskega materialnega prekluzivnega roka) ni mogoče meritorno obravnavati, ker so zakonske določbe, ki to preprečujejo, prisilne narave in jih morajo organi, ki v postopku odločajo, upoštevati po uradni dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 11.12.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in odpravila odločbo Upravne enote P. z dne 16.6.1997, in kot prepozno zavrgla zahtevo tožeče stranke za priznanje statusa in pravic vojnega invalida - civilnega invalida vojne. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke, ker je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji iz 1.

odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št.

63/95).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v postopku nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka zahtevek vložila dne 24.5.1996. Ker takšnega zahtevka po uveljavitvi Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 in 19/97, v nadaljevanju ZVojI) po določbi 1. odstavka 121. člena ZVojI ni več mogoče vložiti, je tožena stranka pravilno in na zakonu utemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke. Rok za vložitev zahtevkov za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa civilnega invalida vojne, pa je tudi sicer po predpisih pred uveljavitvijo ZVojI potekel že 31.12.1993. ZVojI je z določbo 121. člena vzdržal v veljavi le posledice izteka materialnega prekluzivnega roka, ki ga je določal 13. člen Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92). Določba 1. odstavka 121. člena ZVojI pa je prisilne narave in so jo organi, ki v postopku odločajo, mednje sodi tudi sodišče, dolžni upoštevati. Zato ni mogoče upoštevati predloga tožeče stranke, da naj se njeni zahtevi ugodi, kljub temu, da je vložena prepozno. Na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86 sme pristojni organ zavreči strankino zahtevo le, če iz same zahteve ugotovi, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka. Ko pa je upravni postopek že uveden, mora o zadevi meritorno odločiti. Ker je upravni organ prve stopnje izvedel ugotovitveni postopek, je tožena stranka neutemeljeno po uradni dolžnosti spremenila izrek odločbe organa prve stopnje, vendar to ni bistvena kršitev procesnega zakona, ki bi narekovala odpravo odločbe tožene stranke.

V pritožbi navaja tožeča stranka, da je zamudila rok zaradi svojih težkih zdravstvenih razmer. Kot dokaz prilaga zdravniško potrdilo z dne 20.9.1999. Sklicuje se na svoje navedbe v pritožbi z dne 13.1.1998 in prosi za meritorno obravnavanje njene zahteve iz razloga humanega obravnavanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je zahteva tožeče stranke za priznanje statusa in pravic vojnega invalida - civilnega invalida vojne, ki je vložena dne 24.5.1996, prepozna glede na zakonski materialni prekluzivni rok za vložitev tovrstnih zahtevkov. To dejstvo je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo sodišče prve stopnje, temu pa tudi ne oporeka tožeča stranka v pritožbi.

Posledic prekoračitve zakonskega materialnega prekluzivnega roka ne morejo spremeniti pritožbene navedbe. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, prepozno vložene zahteve ni mogoče meritorno obravnavati, ker so zakonske določbe, ki to preprečujejo, prisilne narave in jih morajo organi, ki v postopku odločajo, upoštevati po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.