Denationalization claim dismissed because only partial expropriation occurred and property was returned to original owners before the law. The court held that possession transfer alone cannot trigger denationalization. Denationalization requires proof of actual expropriation and lack of prior return to original owners. The court rejected the claim because the disputed land was never expropriated or returned to the plaintiffs. The court ruled that possession transfer alone cannot trigger denationalization without proof of expropriation. The court dismissed the appeal as the land was never expropriated or returned to the plaintiffs. The court held that possession transfer alone cannot trigger denationalization without proof of expropriation. The court dismissed the appeal as the land was never expropriated or returned to the plaintiffs. The court held that possession transfer alone cannot trigger denationalization without proof of expropriation. The court dismissed the appeal as the land was never expropriated or returned to the plaintiffs.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1130/99-8 z dne 7.6.2000.

[JEDRO]

V postopku denacionalizacije ni mogoče uveljavljati samo izročitve zemljišča v posest.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9.1.1999, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote D. z dne 22.4.1998. Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevo I.L., za vrnitev v last in posest parcele št. 888 k.o. M. in parcele št. 585 k.o. D.; zahtevo I.L. in Z.L. za vrnitev v last in posest parcel št. 882/2, 888 in 882 k.o. M. in parcele št. 585 k.o. D.; ter zahtevo Z.L. za vrnitev v last in posest parcel št. 882/2, 850/2, 850/3, 884/2, 851/2, 887/2, 882/3, 817/3, 265/2, 772/2, 771, 46/1, 41/1, 131/2, 422/1 in 888/2 vse k.o. M. ter parcele št. 585 k.o. D. Tožena stranka je ocenila, da je upravni organ prve stopnje, pravilno ugotovil, da je bila tožnikoma podržavljena le parcela št. 888/2 k.o. M. Podržavljenje je bilo izvedeno z odločbo Arondacijske komisije občine D. z dne 13.2.1964. Ta odločba je bila kasneje z odločbo Medobčinske arondacijske komisije za območje D. in K. z dne 14.8.1969 razveljavljena. S tem sta arondiranca dobila vrnjeno lastninsko pravico na prvotno arondirani parceli, št. 888/2, podržavljenja ostalih parcel njunim pravnim prednikom pa tožnika nista poskušala dokazati.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo s tem, da je ugotovitev tožene stranke, da je bil tožnikoma podržavljen le del parcele št. 888, vl. št 84 k.o. M., to je parcela 888/2, podprta z listinami v upravnih spisih (odločba arondacijske komisije občine D. z dne 28.6.1963, v kateri je določeno, da se arondira del parcele št. 888, ki sega v arondacijsko območje; zapisnik o ustni obravnavi 28.6.1963, ki je po delitvi parcele št. 888 dobil 888/2 njiva v izmeri 1612 m2; odločba arondacijske komisije z dne 13.2.1964, izdana na pritožbo zoper odločbo z dne 28.6.1963; odločba z dne 14.8.1969, s katero je bila arondacijska odločba z dne 13.2.1964 razveljavljena in odločeno, da se od vložka št. 490 k.o.

M., v katerem so bile vpisane nepremičnine v družbeni lasti in v uporabi A.E.L., odpiše parcela št. 882/2 in se ta parcela vpiše v vložek št. 84 k.o. M., v katerem so vpisane nepremičnine v lasti tožnikov; zemljiškoknjižni predlog z dne 13.10.1969, iz katerega je razvidno, da je v označbi št. parcele 882/2 šlo za pisno pomoto in, da gre za parcelo 888/2; sklep občinskega sodišča v Domžalah, Dn. št. 1260/69 z dne 3.12.1969, s katerim je bil odrejen vpis parcele 888/2 njiva 1612 m2 v korist tožnikov; izpisek iz zemljiške knjige, vložek št. 84, list A/2, Dn.

št. 1260, iz katerega je razvidno, da je bila na parceli št. 888/2 vknjižena lastninska pravica na tožnika). Vrnitev v last je po oceni sodišča prve stopnje izkazana z vpisom lastninske pravice za tožnika v zemljiški knjigi, če pa parcela ni bila vrnjena v posest, kolikor je mogoče razumeti iz tožbenih navedb, pa vzpostavitev posesti ni mogoče uveljavljati v denacionalizacijskem postopku. Na podlagi gradiva, ki je v predloženih upravnih spisih, je po presoji sodišča prve stopnje pravilna tudi ugotovitev tožene stranke, da tožnika nista dokazala, da bi bila njima ali njunim pravnim prednikom podržavljena še kakšna nepremičnina.

V spisih ni nobene listine, ki bi kazala na podržavljenje. Nepremičnine, vpisane v vl. št. 265 k.o. M., kot izhaja iz zemljiško knjižnega izpiska, so bile podržavljene E.L., z odločbo zaplembene komisije v K. z dne 3.9.1946. Upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin, razen če stranka ne dokaže, da je dejansko stanje drugačno. Tožnika svojih navedb, da naj bi bili njuni pravni predniki že pred podržavljenjem lastniki nepremičnin v vl. št. 265, kar naj bi postali s priposestvovanjem, nista podprla z nobenimi dokazi.

Tožnika navajata v pritožbi, da sta svoje tožbene navedbe podkrepila z ustreznimi listinami. Iz teh je razvidno, da je upravni organ zaplenil parcelo št. 888/2 k.o. M. in da ta parcela, ki se nahaja na območju arondiranih parcel ni bila nikoli vrnjena. Iz zapisnika dne 27.12.1968 izhaja, da je občina D. prodala nekaterim osebam zemljišča na območju, ki so bila pred tem odvzeta tožnici. Iz tega sklepa, da je bilo njej vzeto zemljišče dodeljeno in prodano drugim osebam. Iz listin tudi izhaja, da so bile nekatere stranke razen tožnice pozvane na podpis kupnih pogodb za nakup drugih zemljišč. Iz dokumentov je razvidno, da je občina prenesla nacionalizirana zemljišča na A., ob tem pa je z neko zabeležko le omenjeno, da naj bi se Z.L. ne odvzelo zemljišče, ker je na robu kompleksa. Parcela št. 888/2 k.o. M. pa je bila takrat že odvzeta in ni bila nikoli vrnjena. Listine tudi dokazujejo, da so bili pravni predniki Z.L. lastniki nepremičnin vl. št. 84 in tudi vl. št. 85 k.o. M. Če bi bil opravljen ogled v naravi, bi se prepričali, da tožnika nista dobila vrnjenih nepremičnin parc. št. 888/2 k.o. M. in 585/2 k.o. D. in, da sta dejansko posestnika in uporabnika nepremičnin vl. št. 265 k.o. M., ki naj bi bile po podatkih spisa zaplenjene E.L. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo no odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. Denacionalizacija premoženja ni možna, če premoženje sploh ni bilo podržavljeno oziroma je bilo po podržavljenju vrnjeno v last razlaščencem pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji. Po ugotovitvi tožene stranke, kar je podprto tudi z listinami v upravnih spisih, je bil tožnikoma podržavljen le del parcele, št. 888 k.o. M., ki je dobil novo št. 888/2. Ta parcela je bila kasneje na podlagi odločbe medobčinske arondacijske komisije za območje občin D. in K. z dne 14.8.1969, vrnjena v last tožnikoma, v zemljiški knjigi pa vknjižena njuna lastninska pravica. Parc. št. 585/2 k.o. D. pa tožnikoma nikoli ni bila podržavljena in sta še vedno vpisana v zemljiški knjigi kot lastnika. Zato niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo navedenih parcel. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da se samo izročitev zemljišča v posest ne more uveljavljati v denacionalizacijskem postopku.

Glede ostalih navedb, ki jih tožnika ponavljata v pritožbi je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da upravni organ odloča v postopku denacionalizacije po dejanskem stanju, kakor izhaja iz javnih listin, razen če stranke ne dokažejo, da je dejansko stanje drugačno. ZDen v 62. členu določa, kakšne sestavine in priloge mora imeti zahteva za uvedbo postopka za denacionalizacijo. Listine, ki sta jih priložila tožnika tožbi, nikakor ne ustrezajo listinam in potrdilom, ki jih zahteva navedeni člen ZDen in na podlagi katerih lahko upravni organ odloča o zahtevku za denacionalizacijo. Tožnika nista dostavila konkretnih listin o podržavljenju ali navedla uradno glasilo, v katerem je bil objavljen akt s konkretno navedbo predmeta podržavljenja, potrdila o vpisu upravičencev v evidenco o državljanstvu, navedbo razmerja do upravičencev ter kdo pride še v poštev kot pravni naslednik premoženja ter morebitni akt o dedovanju po upravičencu ter historične izpiske iz C lista. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da sklicevanje tožnikov na listine, ki se nanašajo na arondacijski postopek, na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati in da v primeru, kolikor tožnika napadata pogodbe, ki so bile sklenjene za zemljišča, ne gre za upravno stvar, o kateri bi lahko kot pristojen odločal upravni organ.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.