Appeal dismissed: Refugee status requires continuous expulsion of at least three months under Article 3 of the Victims of War Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 3077/97 z dne 12.10.1999.

[JEDRO]

Tožnikova odsotnost po pregonu iz domače hiše sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage za priznanje statusa izgnanca, če izgnanstvo ni trajalo neprekinjeno najmanj 3 mesece (3. člen ZZVN).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.10.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Š. pri J. z dne 4.5.1997, popravljeno s sklepom z dne 4.6.1997, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 9.6.1941 do 15.5.1945 in v zvezi s tem tudi pravice, ki iz tega statusa izhajajo, od 1.2.1996 dalje. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, ker gre za osebo, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, kot ta status med drugim opredeljuje določba 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Tožnikova družina je bila dne 9.6.1941 prisilno izgnana iz S. v Š. na D. Glede na to, da je tožnik skupaj s starši naslednji dan prostovoljno odšel v L., kjer pa niso bili več pod nadzorom okupacijske oblasti, ki jih je prisilno izselila, je bila s takšnim ravnanjem tožnikove družine pretrgana vzročna zveza med samim okupatorjevim dejanjem, katerega prva posledica je bila res izgnanstvo tožnikove družine, in nadaljnjim tekom dogodkov oziroma njihovih posledic. Tožnikov status izgnanca se je zaradi takšnega pretrganja spremenil v begunski status. Tožena stranka je tako pravilno uporabila materialni predpis, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tožniku, kot žrtvi vojnega nasilja, ne pripada status izgnanca, temveč status begunca. Sodišče prve stopnje je zato tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in napačnega sklepa glede dejanskega stanja. Pri odločanju o njegovi zahtevi za priznanje statusa izgnanca upravni organ prve in druge stopnje ter upravno sodišče niso upoštevali določb 2. člena ZZVN, ki opredeljujejo kot izgnanca osebo, ki so jo okupacijske oblasti prisilno izselile, temveč so oprli izrek in obrazložitev odločb in sodbe na navodila tožene stranke. Vsa navodila spreminjajo vsebino in namen 2. člena ZZVN, ker uveljavljajo teritorialni princip oziroma kriterij, po katerem izgnanec iz nemške okupacijske cone v ljubljansko pokrajino ni izgnanec, ampak begunec. Priznani status izgnanca se mu 10.6.1941 zaradi odhoda v L. ni mogel spremeniti v status begunca iz naslednjih razlogov: 10.6.1941 niso bežali pred prisilno izselitvijo v smislu 2. odstavka 2. člena ZZVN, ker so bili že 9.6.1941 prisilno izseljeni oziroma izgnani; odhod v L., kjer je bil oče rojen, ni bil beg pred vojnim nasiljem v smislu določbe 1. odstavka 2. člena ZZVN, ampak prisilni odhod iz kraja, v katerem za množico izgnancev ni bilo strehe niti hrane. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

1. odstavek 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96) določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena istega zakona, tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec).

Pritožbeno sodišče zavrača tožnikov pritožbeni ugovor, da bi mu moral biti priznan status izgnanca, ki ga je uveljavljal v upravnem postopku. Pri izgnanstvu mora biti namreč poleg pogojev iz 1. in 2. člena izpolnjen še dodaten pogoj iz 3. člena istega zakona, tedaj, da je prisilni ukrep ali nasilno dejanje trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece. Glede na dejansko stanje, ki ga je tožnik v upravnem postopku ob zaslišanju sam navajal in med strankami zato ni sporno, ni izkazano, da je izpolnjen navedeni pogoj iz 3. člena ZZVN. Zato se v obravnavani zadevi pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja, niso bili izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku, temveč, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, ki mu je bil priznan v upravnem postopku. Tožnikova odsotnost po pregonu iz domače hiše v S. sama po sebi še ne pomeni dejanske podlage za priznanje statusa izgnanca, če izgnanstvo ni trajalo neprekinjeno najmanj tri mesece (3. člen ZZVN). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnikov status izgnanca z dnem, ko se je tožnik z družino po svoji lastni odločitvi zatekel k sorodnikom v L., prenehal. Zato je za odločitev o zadevi brezpredmetno, ali je tožena stranka upoštevala interno navodilo, ki ga omenja pritožba. Tudi ostali pritožbeni ugovori so neutemeljeni in ne morejo vplivati na odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.