Supreme Court dismisses appeal; 1963 municipal disposal of state land valid under 1954 Land Transfer Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Razpolaganje LO (občine) leta 1963 s takrat državno lastnino - po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. FLRJ, št. 74/55, 52/57) - je bilo veljavno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je primarno zahtevala razveljavitev pogodbe, ki sta jo 18.4.1991 sklenili toženi stranki, izročitev nepremičnine, ki je bila predmet pogodbe ter od prvotožene stranke izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo pri spornih nepremičninah ponovno vpisana družbena lastnina - pravica uporabe Občine. Zavrnjen je bil tudi podrejeni tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko na plačilo odškodnine za prodane nepremičnine v znesku 1.200.000,00 SIT.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo predpisov, ki so veljali ob izdaji odločbe, ki je bila podlaga za vpis v zemljiško knjigo. V letu 1963 upravna odločba ni mogla biti podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Nesporno je šlo za promet z nepremičninami, pa čeprav brezplačen. Takšen promet je bil urejen od leta 1954 z Zakonom o prometu z zemljišči in stavbami ter je bil ta zakon edini predpis, ki je urejel prehod nepremičnin od ene na drugo družbenopravno osebo. Na ta zakon se sklicuje tudi odločba iz leta 1963. Iz vsega sledi, da v tem času upravni organ ni smel izdati odločbe, ker ni šlo več za upravno stvar, ampak za promet z nepremičninami, kar se je lahko opravilo le s pogodbo. Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah iz leta 1947 ne more biti zakonita podlaga za vpis, saj je zakon iz leta 1954 drugače uredil ta promet. Vpis v zemljiško knjigo je zato neveljaven, saj je opravljen na podlagi nične listine.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) prvotožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Odgovorila pa je drgotožena stranka in navaja, da zakon iz leta 1954 ni razveljavil predpisov, na podlagi katerih je bila izdana odločba, kar pomeni, da je bil takrat promet z nepremičninami možen na oba načina. Izdana upravna odločba je izjava volje pristojnega organa. Le tako je bil možen vpis v zemljiško knjigo. Če bi bila upravna odločba nična, bi jo morala tožeča stranka spraviti s sveta v upravnem postopku in nato zahtevati spremembo zemljiškonjižnega stanja. Za eventualno nezakoniti vpis pa tožena stranka ne more odgovarjati.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le , če jih revident izrečno uveljavlja. Tožeča stranka ne uveljavlja nobene.

Tožeča stranka zatrjuje, da obravnavana upravna odločba iz leta 1963 po takrat veljavnih predpisih ni bila dopusten način razpolage, ampak bi morala bila sklenjena pogodba ter da zato tudi vpis v zemljiško knjigo ni bil veljaven.

Kot je pravilno zapisalo sodišče druge stopnje, je zemljiškoknjižno sodišče vpisovalo državno oz. pozneje družbeno lastnino v času izdaje sporne odločbe, na podlagi Uredbe o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ št. 58/47). Po določilu 1.člena uredbe se pri državnih nepremičninah navede organ, ki mu je poverjena uprava tega premoženja, pri čemer so med državnimi organi našteti tudi državna gospodarska podjetja (kar je bil pravni prednik prvotožene stranke). Vsaka sprememba upravnega oragana, se tudi vpiše v zemljiško knjigo (7.člen cit. uredbe). Po 4.členu uredbe se je vpis opravil med drugim tudi na podlagi "listine, s katero pristojni državni organ določi organ upravljanja", kar je lahko le upravna odločba. Ostane zato še odgovor na revizijsko stališče, da glede na takrat veljavni Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list SFRJ, št. 26/54 in 19/55) državno premoženje ni smelo biti v pravnem prometu drugače kot s pogodbo. Po 83.členu Zakona o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov in njihovih oraganov (Uradni list FLRJ, št. 34/55 in 52/57) je ljudski odbor opravljal tudi vrsto zadev, ki so bile določene v Zakonu o prometu s stavbami in zemljišči, na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka. V 83.členu (10.točka 1.odstavka in 2.odstavek 83.člena) je bilo določeno, da ljudski odbor odloča tudi o nakupu ali prodaji v imenu občine, po soglasju obeh zborov občinske skupščine. Iz sporne odločbe z dne 4.1.1963 (priloga A2) tudi izhaja, da sta o določitvi upravnega organa t.j. pravnega prednika prvotožene stranke odločala oba zbora. Zato je potrebno pritrditi razlagi sodišča druge stopnje, da je obravnavana odločba akt razpolaganja s takrat državno lastnino po takrat veljavnih predpisih.

Na koncu revizijsko sodišče še dodaja, da sta toženca pogodbeni stranki pogodbe z dne 18.4.1991, katere razveljavitev zahteva tožeča stranka. Toženca sta torej v medsebojnem pogodbenem razmerju in ne v razmerju s tožečo stranko, zato tožeča stranka ne more uspešno zahtevati razveljavitve te pogodbe (112.člen ZOR). Po ugotovitvah obeh sodišč sta toženi stranki zaupali stanju v zemljiški knjigi in njunemu ravnanju ni mogoče očitati protipravnosti. Zato tudi preizkus odločitve o zavrnjenem podrejenem tožbenem zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo odškodnine, pokaže, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).