Appeal dismissed; tax assessment is a separate administrative act with its own judicial protection, precluding a second constitutional claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 841/98-2 z dne 25.11.1998.

[JEDRO]

Odločba o odmeri davka od premoženja je upravna odločba, zoper katero je zagotovljeno sodno varstvo že po 2. odstavku 1. člena ZUS. Tudi to sodno varstvo je v razmerju do 3. odstavka 1. člena ZUS drugo sodno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnikov, vloženo po 2. odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije, zoper odločbi tožene stranke, obe z dne 18.4.1998. Z njima je tožena stranka v odmernem davčnem postopku tožnikoma kot solastnikoma do 1/2 stavbe - vikenda v izmeri 47 m2 oziroma 46 m2, skupaj 93 m2, V U. 57, za obdobje od 1.1.1998 do 31.12.1998 odmerila in naložila plačilo davka od premoženja. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru je bilo tožnikoma zagotovljeno sodno varstvo po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS, po kateri odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Če je sodno varstvo zagotovljeno v drugem sodnem postopku, ni mogoče še dodatno zahtevati varstva ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi določbe 2.

odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije (ustava).

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Navajata, da v določbah ZUS in ustave dopustnost uveljavljanja sodnega varstva ustavnih pravic ni pogojevana z dokončnostjo javnopravnega posamičnega akta. Zahtevek za varstvo ustavnih pravic je samostojen zahtevek, ki sodi v sodno pristojnost in o njem ne smejo in ne morejo odločati upravni organi v upravnem pritožbenem postopku. Zato je vložitev pritožbe zaradi nezakonitosti akta prvostopnega upravnega organa za ta spor pravno irelevantna. Sodišče je spregledalo, da je tožnikoma v 4. odstavku 15. člena ustave zagotovljeno direktno sodno varstvo človekovih pravic ter pravica do odprave posledic njihove kršitve in da po 5. odstavku istega člena ni dopustno omejevati nobene človekove pravice, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, z izgovorom, da te pravice ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. Spregledalo je tudi njune pravice po 23. členu ustave, da o posegih v njune ustavne pravice brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Z zmotnim tolmačenjem 2. odstavka 157. člena ustave v njuno škodo in z odločitvijo nasploh je sodišče prekoračilo svoja pooblastila in poseglo v ustavne pravice, človekove pravice iz Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Slednje mednarodne pravne akte so sodišča dolžna uporabljati neposredno. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma, da o zadevi samo odloči.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ustavna določba 2. odstavka 157. člena, na katero se sklicujeta pritožnika, je realizirana v ZUS, ki v 3. odstavku 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru tožnika zahtevata sodno varstvo zaradi posega v človekove pravice, ki naj bi ga storila tožena stranka z odločbama o odmeri davka od premoženja. Takšna odločba pa ni posamičen akt v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS, ampak je upravna odločba, zoper katero je zagotovljeno sodno varstvo že po 2. odstavku tega člena, seveda pod pogoji, ki jih določa ZUS. Tudi to sodno varstvo je v razmerju do 3. odstavka 1. člena ZUS drugo sodno varstvo, zato tožnika nista imela podlage za vložitev tožbe po tej pravni podlagi. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravice do sodnega varstva in ostalih pravic.

Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišče prve stopnje.